lucika
|
meni je ful hudo. kdor nima živali res rad, itak ne razume. meni se srce para.
lani mi je hodila v bolnico na obisk, prišla je po aidana ko smo šli iz porodnišnice...
vsako jutro se mali vstane, odpleza do roba postelje in jo kliče. če je ležala pod posteljo, jo je moral božat...prvi glasen smeh je bil namenjen njej...
moja lubica je bila. folk se je zgražal, meni pa ni bilo lepšega, kot se stisnit k njej in sma spale ko angelčka.
bila je čisto zmešana, po pasmi in karakterju. smo se žogali, lovili, noreli...znala je pet, ko je zvonil telefon. v hiši si ji rekel, pika, kje imaš jabolko...je šla ven, poiskat drevo in jabke, pa ti je prinesla... ko sem bila noseča in me je kaj zjezilo, je pridirkala in mi hotla na krilo, češ, ne se jezit, škodi, mene raje božaj...
evo, zdaj se me boste naposlušale. vem, da vam je smotano, ko takole morim temo...čakam da se mi solze spet nafilajo; danes jih sproti točim:(
škripa njena košara, kot bi ležala poleg mene:(
|
Natisni
... Res, sem se prav odločila, da se na nobeno žival ne navežem več. Ker sem komaj preživela. Vse veselje, vso radost, ki ti jo en tak pes lahko da v svojem življenju, ne more odtehtati tiste preklemanske žalosti ob izgubi... 
