šivilja
|
Sem slabe volje in to zelo: K. je bil na roditeljskem ful pohvaljen, vedno dobiva samo zvezdice in pohvale, da je ful priden in bister in oh in sploh. OK, fino da je v šoli preiden, če že doma ni. Sem prišla iz šole blazno vesela, moje veselje se je pa končalo tisti trenutek, ko sem prišla. Pričakala me je popolnoma izmučena in obupana babi, ker je K. in He. nista ubogala pet posto. So šli s kolesi po ulici - jasno sta se odpeljala naprej, da grejo na igrišče. No, pa so šli na igrišče pri šoli, kjer se je K. utrgalo in je ušel, češ da gre k meni na roditeljski, He. pa za njim. Oba na kolesih, babi pa zadja s H. na triciklu , tamala pa jasno skoz nekaj onegavi tam gor, tako da je hitrost enaka nič. No, sta ji skratka pobegnila, kolesa odvrgla nekam v kot in letala gor in dol po šoli, moja mami pa zunaj živce izgubljala. Potem sta le enkrat odnehala in so šli proti domu. Kako naj jima zdaj razložim, da je to kar sta storila zelo narobe? Kako naj mu dopovem, da se tako ne sme obnašat, kako naj dosežem da bo spoštljiv do babi? Me je strašno razjezil, ker se je potem še doma samo nekaj usajal in zadiral. Pa to se pri njemu večkrat ponavlja - se mi zdi, da če ga nekaj moti, ali če nekaj želi je popolnoma nemogoč, samo dere se, tuli, zahteva, se zadira. Se moram prav zadrževat, da mu ne pripeljem ene okrog ušes. Hkrati ima pa miljon želja in to konstantno. Za inlustracijo - ko stopi skozi vrata popoldan, ko pride iz šole, pozdravi potem se mu pa usuje iz ust: a lahko risanko, pa igrico, a mi boš brala, a loh še en jabuk? In to s tako hitrostjo, sa ne uspe niti vdihni umes. Mislim, za crknit. Bojim se, da svojo dozo pridnosti pokuri že v šoli in da za doma nič ne ostane.
|