NinaŠ
|
Uh, danes smo imeli pa zelo psihično obremenjujoč izlet . Najprej... z avto po gozdni cesti, ki je polovico poti na eni strani totalno prepadna, seveda ozka,.... naprej gor pa na nekaj mestih zaradi razritosti komaj prevozna, enkrat sem celo zakopala in morala vzvratno in ponoviti vzpon ... totalno utrujena po ca 10 kilomertih , nakar mi še na eni zadnjih serpentin, ko sem motala mal naprej mal nazaj ugasne avto in noče več vžgati . Niti glasu ni dal od sebe Po dveh cigaretih in ugibanju le kako bo kamion asistenčnega centra prišel tja gor (med drugim bi morali požagati nekaj smrek, ki so bile prebrnjene na(d) cesto) je v zadnjem poskusu pred klicom le vžgal . No pa smo ga vseeno pustili kar tam, "da se ohladi" in jo peš mahnili naprej . Aja, tako daleč smo rinili z avtom, ker bi nam peš ta del poti vzel vsaj 3 ure in bi bilo z načrtovanima še 2 urama do vrha čistpreveč . Pridemo do načrtovanega izhodišča... in kmalu ugotovimo, da je pot, ki sva jo z imela v krasnem spominu in jo "pred mnogimi leti" večkrat prehodila, totalno izpostavljena (na eni strani gloooobok prepad), tako da smo po dobri uri in pred nevarnim prečenjem nezavarovanim niti z jeklenico odnehali. OK sem vedela, da nas čakata ena 2 nevarna dela, a da je praktično cela pot taka . Sposobna bi bila jokati od strahu in skrbi za varno vrnitev. Res ne vem kako sem morala biti v "mladih letih" tako neodgovorna, mogoče brezbrižna da mi je pot ostala v lepem spominu , niti malo ne tako nevarna kot je, ker mislim, da me tale hrib niti same ne bo več videl (no mogoče edino iz avstrijske smeri, kjer se menda da skoraj v mašnih čeveljcih gor pridet ). Z avto se mi pot navzdol ni zdela tako strašljiva , čeprav sem se za volan usedla s slabim občutkom . Domov prišla utrujena..... pol pa še otroka in niso hoteli jesti lešnikove omake, ki sem jo naredila zraven njokov
|