manna
|
He he mojo porodno zgodbico..boste razočarane, se mi zdi.
Nisem jaz taprava za porodne zgodbice, kajti moji dve izkušnji sta obe CR. Pri Manci sem imela CR zaradi zastoja poroda (beri: 14 ur popadkov, pa nič od nič, CTG čuden, nato CR). Zdaj v drugo je blo pa takole; 10.8. popoldne sem bila naročena v porodnišnico na pregled, ker pri nas je navada da se nosečnice po prvem CR napoti na posvet glede poroda. No in grem jaz lepo popoldne na ta pregled, misleč da bom nazaj čez eno urco. Nič nisem mela s sabo, nič se nisem poslovila od Mance. Pa mi je tam porodničar naredil UZ in sklenil da je plod nekoliko velik in da naravni porod ne bo ravno lahek. Potem pa me vpraša če si zelo zelo želim roditi naravno. Pa sem rekla, da ne, tako zelo pa res ne. Če sem šivana že na trebuhu, potem pa res ni treba da sem še spodaj, kajne. Sploh pa mi ob vsem kar smo imeli z Manco ni bilo do tega, da bi bilo še zdaj kaj narobe. In je rekel, "no, potem boste pa kar tu ostali, bomo jutri zjutraj ob 8h naredili CR, da mi ne boste hodili ravno na praznik ponoči rojevat" (ker je sledil tisti podaljšan vikend). In potem so mi naredili še nekaj pregledov, EKG, CTG, pa to. Sledila je dooooooolga noč. Lahko si mislite, kako dolga. Celo noč sem razmišljala če sem se prav odločila. Dragi mi je rekel, da je absolutno prav da sem sprejela CR, pravzaprav je rekel, da če ga ne bi, sem neumna koza..al nekaj takega
Skratka, končno je prišlo jutro. Ob 8h sem bila že zrihtana, nato sem se fletno sprehodila do operacijske sobe, se ulegla na skrajno neudobno malo mizico, nakar mi je zelo prijazna anestezistka zaželela "lahko noč,ko se zbudite, boste pa dvakratna mamica!" Uspavali so me ob 8.20h, Lucjan je zajokal ob 8.36h, zbudila sem se ob 9.30h, ob 10h sem že govorila po telefonu z mamo....Ko so mi ga pripeljali se mi je zdel zelo velik, in podoben moji babici (kar zdaj sploh ni), in v tistem trenutku se mi je zazdelo, da je ime Lucjan zanj popolnoma pravo, kot da bi mu pisalo na obrazku, da je Lucjan.
Je pa drgač kot prvič, ja. Kajti ko se je Manca rodila, se mi je zdelo da bom kar umrla če jo dve sekundi ne bom gledala, vsak njen gib sem gledala kot da bo kaj narobe, vsak njen jokec sem preštudirala v nulo...Zdaj pri Lucjanu pa samo občudujem tiste male geste in kremžljajčke ki jih imajo novorojenčki in sem fuuuul bolj mirna.
Manca naju ni prišla obiskat v porodnišnico, ker je pediatrinja odsvetovala da jo vozimo kam, če ni nujno - zaradi njenega trebuščka in njenih šivov, takrat je imela namreč šive še kar malo vnete. Tako da sem bila 5 dolgih dni brez Mančice. Ampak na to rajši nisem niti pomislila, ker bi me v trenutku zalile solze. Ukvarjala sem se z tamalim in odštevala dneve do odhoda domov. Manca je bila doma in je vsak dan vprašala kje sem, in so ji lepo povedali da sem šla po dojenčka in bom zelo kmalu prišla nazaj. Bila je zelooo pridna, kot da bi se malo bala da me več ne bo. Revše malo.
No in potem sem končno dočakala tisti peti dan (po CR morš bit vsaj 5 dni tam), ko sem lahko šla domov. Moram priznat, da me je totalno zlomilo šele ko sem zagledala Mančico.Resno. Stopila sem k njej, ravno je vstala s popoldanskega spanja, in je bla vsa skuštrana. In ko sem jo stisnila so se mi ulile take krokodilje solze da me je bilo kar sram. Vsa stiska od celega zelo pestrega meseca, ki smo ga imeli, se je ulila ven iz mene. Najprej sva se same malo pocrkljale, nato sva šle v dnevno, kjer je bil Lucjan. Manca je bila navdušena. Smejala se je naglas in ga tikala in božala in govorila da je res čisto taprav dojenček! In mi smo ji govorili, da je res čisto taprav in da je njen bratec, za zmeraj. Res je bilo ganljivo, jaz sem bla čist objokana.
Tako da, nevem, kar se mene tiče, lahko povem, da ko dobiš še enega otročička, pravzaprav ne dojemaš še takoj, da sta zdaj kar dva. Zelo fajn je, da tamali res veliko spi, tako da se prav počasi privajamo na to, da smo štirje.
|
Natisni
tko da jutri zvem kako naprej.. 
Lepa porodna zgodbica. 
Ne spomnim se ali sem pisala o tem, ampak bili sva pri 4 pediatrih in nihče ni vedel kaj narest, razen pucat nosek. Nobeno noč nismo spali zaradi zamašenega noska.... V glavnem hočem povedat, da če bi imela še enega novorojenčka, potem tavelikega sigurno en mesec ali dva obdržim doma. 
Danes sem dobila tudi odločbo za znižano plačilo vrtca in sem razočarana, sem računala da bo manj. 
verjamem vate in v možeka pa v karin, da ste tudi brez pomoči speljali 
...ko se spoznam še z vzgojiteljicami pa pridem do spoznanja ,da je ena od njih znanka ,ki sem ji želala dat žigca lani v privat varstvo ,samo smo potem dobili vrtec v roku treh tednov...tako da sem vesela ,u bistvu srečna 
...vreme pa te zadeve jaz k sem že v letih...Aja drugače pa tud jaz še kdaj padem v reakcijo,sicer se jo zavedam že prej predno padem vanjo 
ne šele potem ampak pravim... nihče ni popoln,tako da si tudi jaz kdaj vzamem kako greško... 
