|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Sončnica85
Uporabnik še ni nastavil statusa.




petek, 3.9.2010

Ko te novica dotolče78

Včasih se ti zgodi, da ti računalnik malce ponagaja in vse kar si napisal izgine. Pa začnimo z nova.

Za menoj je težkih sedem mesecev, a začnimo na začetku. Oktobra lansko leto se nama je z možem rodila najina največja sreča, najin sonček - hčerka. Uživali smo družinsko življenje, vsak dna odkrivali nekaj novega in ko smo se šele dobro navadili eden na drugega, nas je pretresla novica, ki je nihče od nas ni pričakoval. Ta nas je dotolkla, sesula. Bili smo na tleh. Potrebno je bilo vstati, najti moč, energijo in iti naprej.

Tri mesece po porodu sem zatipala otrdlino na prsih in ker sem dojila so mi vsi rekli - mastitis. Vendar je v meni nekaj drugače govorilo. Nisem pomislila na to, niti slučajno, kar je na koncu rekel zdravnik:"Rak." Rak, rak, rak, rak ... je odmevalo v meni. Solze so se ulile iz mene, videla sem smrt, strah me je bilo. Mislila sem samo na tri mesece staro hčerko in moža - kako bosta brez mene. Čeprav mi zdravnik ni rekel, ne bojte se, to bomo operirali, so bile njegove besede tolažilne. Dr. Breclju gre največja zahvala, da sem v tistem težkem trenutku, ko mi je sporočil novico, našla upanje, pogum za borbo.

In tako je januarja se vse skupaj začelo - pregledi, preiskave in na koncu diagnoza - rka dojke (1. februar). Po pravici povedano je vse tkao hitro šlo naprej, da niti nisem imela časa razmišljati - prepustila sem se zdravnikom, jim zaupala. Sredi februarja sem bila operirana - odstranili so mi celo dojko. V začetku marca pa sem začela s kemoterapijami - 8. ciklusov. Imam še biološko zdravljenje in septembra se mi začnejo obsevanja. A o samem zdravljenju, prenašanju KT drugič.

Najtežje je bilo tisto čakanje izvidov, kaj bodo pokazali. Niti pomislila nisem na raka, zato je bil šok še toliko večji. Spraševala sem se zakaj, zakaj ravno jaz? Kaj sem storila, mlada sem (24let), komaj sem si ustvarila družino, ... A vsa ta vprašanja ne pomagajo nič. Morala sem se postaviti na noge in se začeti boriti, iti v borbo z "mojim" rakom, da bi živela s hčerko, možem in nenazadnje s prijatelji, sorodniki. Toliko ljudi okoli mene je dihalo z menoj, da preprosto nisem smela obupati. Pa velikokrat bi bilo to najlažje. Ampak pozabljamo, da samo za nas, če bi se končalo, kaj pa za druge? Ta teden sem na OI spoznala gospoda, ki ima dva mala otroka in je bil pred časom operiran, sedaj pa ga čakajo kemoterapije. Ko mi je njegova sestra povedala, da noče kemoterapij, da si hoče vzeti življenje, ker mu bodo šli lasje dol, so se mi vlile solze in nisem si mogla pomagati, da ko je prišel od zdravnice, da sem mu rekla, da se mora boriti, če ne za drugega, za svoje dva mala otroka. Priznam, da je šok, ko ti začnejo odpadati lasje, ampak da bi zato si vzel življenje?



Klikni tu in ustvari svoj spletni dnevnik!
Edinstveno obdobje, nepozabni spomini! Zabeleži vse mejnike in pomembne dogodke vaše družine v spletnem dnevniku. Deli jih z Ringarajino skupnostjo ali zakleni le zase.
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.








4.9.2010
Draga moja prijateljica, hvala, da z nami deliš svojo izkušnjo. In hvala, da nisi obupala, tudi ko je ponagajal računalnik. Tukaj smo in spremljamo vsak tvoj korak. Poljubčkaj svojo malo bubiko in pozdravi moža, ki tako lepo skrbi zate. Predvsem pa glavo pokonci, tudi ti skrbiš za njih na način, ki si ga sploh ne predstavljaš in ponosna si lahko nase, da si tako pogumna ženska.

5.9.2010
Sončnica, s tabo smo. Beremo, čutimo s tabo in verjamemo, da boš premagala to grozno bolezen in da boste s hčerkico in možem srečno prebrodili še veliko drugih viharjev, pa tudi nešteto sončnih dni. Hvala, da nam zaupaš.
5.9.2010
Hvala vsem za spodbudne besede. Upam, da bom komu s svojo pripovedjo pomagala.

6.9.2010
solze mi lijejo iz oči. občudujem te. občudujem, ker si našla moč, da se boriš za svoje življenje, za svojo družino, in obenem deliš svojo izkušnjo z nami.
in verjemi, da si mi dala misliti in da bom odslej bolj pozorna na svoje zdravje...
6.9.2010
Verjemem, da ni enostavno, ko se znajdeš v taki situaciji, ampak korajža in optimizem pomagata premagati bolezen in teževe. Drži se, na koncu boš še močnejša, kot si sedaj.

6.9.2010
Tudi mene te zgodbe pretresejo in ponavadi jih niti ne berem- nekakšno "zanikanje", saj meni, mladi mamici se pa to ne more zgoditi...nažalost ta bolezen ne izbira...držim pesti, da jo premagaš in da srečno in zdravo zaživiš s svojo hčerkico in možem!
6.9.2010
Hvala cvsem za spodbudne besede. Tudi jaz sem si mislila - mlada sem, šele rodila sem, dojim ... a bolezen nikoli ne izbira in nikoli ne vemo, kdaj nas doleti. No saj dobro, da ne vemo, kaj bi šele potem bilo. Rada pa bi vam s svojo izkušnjo pokazala, prikazala, da kljub diagnozi, ki na začetku je res črna, se je treba borit in da vsak na svoj način dojema bolezen. Jaz jo tako, ti jo drugače. A več glav več ve in morda bom kateri s svojo zgodbo vsaj malo olajšala vse skupaj. Tudi jaz sem potrebovala okoli sebe punce, ljudi, ki so že dali to skozi, ker oni ti znajo najbolje pomagati, svetovati.
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.


Klikni tu in pokukaj v druge javne dnevnike!
Skupaj upamo, se veselimo, jočemo, rastemo...