petek, 3.9.2010
Ko te novica dotolče78
Včasih se ti zgodi, da ti računalnik malce ponagaja in vse kar si napisal izgine. Pa začnimo z nova.
Za menoj je težkih sedem mesecev, a začnimo na začetku. Oktobra lansko leto se nama je z možem rodila najina največja sreča, najin sonček - hčerka. Uživali smo družinsko življenje, vsak dna odkrivali nekaj novega in ko smo se šele dobro navadili eden na drugega, nas je pretresla novica, ki je nihče od nas ni pričakoval. Ta nas je dotolkla, sesula. Bili smo na tleh. Potrebno je bilo vstati, najti moč, energijo in iti naprej.
Tri mesece po porodu sem zatipala otrdlino na prsih in ker sem dojila so mi vsi rekli - mastitis. Vendar je v meni nekaj drugače govorilo. Nisem pomislila na to, niti slučajno, kar je na koncu rekel zdravnik:"Rak." Rak, rak, rak, rak ... je odmevalo v meni. Solze so se ulile iz mene, videla sem smrt, strah me je bilo. Mislila sem samo na tri mesece staro hčerko in moža - kako bosta brez mene. Čeprav mi zdravnik ni rekel, ne bojte se, to bomo operirali, so bile njegove besede tolažilne. Dr. Breclju gre največja zahvala, da sem v tistem težkem trenutku, ko mi je sporočil novico, našla upanje, pogum za borbo.
In tako je januarja se vse skupaj začelo - pregledi, preiskave in na koncu diagnoza - rka dojke (1. februar). Po pravici povedano je vse tkao hitro šlo naprej, da niti nisem imela časa razmišljati - prepustila sem se zdravnikom, jim zaupala. Sredi februarja sem bila operirana - odstranili so mi celo dojko. V začetku marca pa sem začela s kemoterapijami - 8. ciklusov. Imam še biološko zdravljenje in septembra se mi začnejo obsevanja. A o samem zdravljenju, prenašanju KT drugič.
Najtežje je bilo tisto čakanje izvidov, kaj bodo pokazali. Niti pomislila nisem na raka, zato je bil šok še toliko večji. Spraševala sem se zakaj, zakaj ravno jaz? Kaj sem storila, mlada sem (24let), komaj sem si ustvarila družino, ... A vsa ta vprašanja ne pomagajo nič. Morala sem se postaviti na noge in se začeti boriti, iti v borbo z "mojim" rakom, da bi živela s hčerko, možem in nenazadnje s prijatelji, sorodniki. Toliko ljudi okoli mene je dihalo z menoj, da preprosto nisem smela obupati. Pa velikokrat bi bilo to najlažje. Ampak pozabljamo, da samo za nas, če bi se končalo, kaj pa za druge? Ta teden sem na OI spoznala gospoda, ki ima dva mala otroka in je bil pred časom operiran, sedaj pa ga čakajo kemoterapije. Ko mi je njegova sestra povedala, da noče kemoterapij, da si hoče vzeti življenje, ker mu bodo šli lasje dol, so se mi vlile solze in nisem si mogla pomagati, da ko je prišel od zdravnice, da sem mu rekla, da se mora boriti, če ne za drugega, za svoje dva mala otroka. Priznam, da je šok, ko ti začnejo odpadati lasje, ampak da bi zato si vzel življenje?
Edinstveno obdobje, nepozabni spomini! Zabeleži vse mejnike in pomembne dogodke vaše družine v spletnem dnevniku. Deli jih z Ringarajino skupnostjo ali zakleni le zase.
guppy
4.9.2010
Andreja RR
5.9.2010
Sončnica85
vesna_b
6.9.2010
in verjemi, da si mi dala misliti in da bom odslej bolj pozorna na svoje zdravje...
5ri
Renesme**
6.9.2010
Sončnica85