Dolgo se nisme nič oglasila. Čas tako hitro beži mimo mene. Veliko razmišljam. Razmišljam, kaj si res želim v življenju. Fax, ki ga delam, je zame? Že res, da sem absolventka, a nekako me vleče drugam. Kaj naj torej storim? Pred menoj so le še najtežji izpiti in diploma ali naj začnem znova, morda pioklicni tečaj?

Jutri imam spet biološko zdravilo - Herceptin. Nič hudega ni, a moje žile so že prav "boge" in vsak ubud bolj boli. Pred mesecem dni se mi je anredila bula na notranji strani pete. Nisem hotela zaganjati panike, a me je onkologinja spravila s tira. Ko sem ji pokazala, kaj imam, je samo odvrnila, da na peti še nihče nič ni imel. A zato, ker še nihče ni imel, tudi moja bula ni sumljiva? Spet tiste besede ... Ponavlja se. Saj so tudi govorili, da imam mastits, a na koncu je bil rak. Je res tako težko narediti preiskavo in človeka pomiriti? Tako poudarjajo, da je pomembno, da ne živimo v stresu, ker to vpliva na bolezen, a kako?

Sama skušam čim bolj na vse skupaj pozabiti in uživati z družinico, čeprav vedno ostane nekje v tebi strah. Vsaka sprememba na tebi, na vse si pozoren in ne da bi zganjal paniko, le želiš biti pazljiv, pravočasen ... vse pa se ustavi v našem zdravstvu. Da ne bom krivična, vsi niso isti.

Moja mala puža tako uživa na snegu in danes smo dobili pravnopravšnjo novo pošiljko snega, da sva se sankali. Polet tega sodelujeva v nagradni igri za celoletno oprostitev plačevanja telemach storitev. Morda pa bo srečna na naši strani ob koncu leta. Če ne ta, pa si bomo smai naredili srečo.