Izkupiček od medvedkov A bo prejelo društvo Junakov 3. nadstropja za nakup igralnih konzol za otroke na hemato-onkološkem oddelku. (Foto: Arhiv)

/11 /11

V petek, 13. avgusta 2021, bo minilo dve leti, odkar je zelo pogumen deček Anže, star šele 11 let, izgubil bitko z zelo agresivno obliko raka.

Njegova prav tako pogumna mama Zvonka Žvegler se je zato odločila, da letos, ko mineva peto leto od Anžetove diagnoze in začetka zdravljenja, izpolni Anžetovo zgodbo o medvedku A.

Ko je namreč Anže februarja 2017 pri devetih letih zaključil leto in pol dolgo zdravljenje, je medvedku čez oči narisal junaško prevezo v obliki zlate pentlje, ki je simbol otroškega raka, medvedku nadel junaško ogrinjalo, dodal še svojo začetnico A (ki jo je oblikoval povsem sam) in tako se je rodil junaški medvedek A.

Točno takšne medvedke v spomin na Anžeta in v okviru dobrodelne akcije Medvedek za nasmeh šiva njegova mama, ki želi za vsak teden Anžetovega zdravljenja zbrati vsaj deset evrov oziroma skupaj najmanj 1.740 evrov, s katerimi bo društvu Junaki 3. nadstropja pomagala zbirati sredstva za nakup igralnih konzol za otroke na hemato-onkološkem oddelku.

In tako pogumen Anže živi naprej tudi skozi te medvedke, ki jih šivate, a ne? 

Res je, z medvedki A se uresničuje Anžetova želja, s tem pa se tudi ohranja spomin nanj. S pomočjo te akcije nadaljujemo njegovo poslanstvo ter izpolnjujemo njegove želje in zamisli, ki jih sam žal ni mogel uresničiti.

Vsak medvedek je del mene in Anžeta. V postopku izdelave in pakiranja čisto vsakega medvedka A večkrat primem v roke in ga z ljubeznijo oddam naprej. Mislim, da se kar pozna ta pozitivna energija, ki jo medvedki širijo med tiste, ki jih prejmejo. Moje misli so velikokrat tudi pri Junakih 3. nadstropja, ki jim bodo ure v bolnišnici prav zaradi Anžeta in te njegove ideje krajše ter zabavnejše. 

PREBERITE TUDI:  Pri otrocih je najpogostejši rak kostnega mozga

Katero videoigrico pa je Anže najraje igral takrat, ko je moral ležati v bolnišnici in si tako vsaj malo krajšal ta težek čas zdravljenja?

Ko je Anže prišel v bolnišnico, je svoje misli preusmeril v igranje vidoiger. Najraje je gradil stavbe in naselja v igri Minecraft. Ko je želel malo več akcije, je igral Lego Star Wars in druge junaške igre. Všeč so mu bile tudi dirke z avti oziroma motorji ali pa kakšne športne igre, na primer bordanje in smučarski skoki.

Kljub zdravljenju pa je 13. avgusta 2019 izgubil bitko z rakom. Sta se z možem uspela posloviti od njega in kako sploh preživeti to nepredstavljivo bolečino? 

Ja, oba z možem sva se lahko v miru poslovila od Anžeta. Mislim, da je izbral ravno pravi  trenutek, saj sva ga oba imela v naročju. Bolečina, žalost in strah so bili v tistem trenutku zelo močno prisotni. Toda pomirja naju misel, da je odšel v miru ter brez bolečine in trpljenja.

Zelo veliko mi pomeni, da sva lahko bila ob njem tako kot pri prvem vdihu kot zadnjem izdihu. S hvaležnostjo se spominjam osebja hemato-onkološkega oddelka, ki nama je v tistem trenutku stalo ob strani ter z neverjetnim sočutjem poskrbelo za ljubeče in dostojno slovo. 

PREBERITE TUDI: Kako počastiti spomin na angelčka v nebesih?

Kaj bi pa svetovali svojcem in prijateljem staršev, ki so izgubili otroka, da ne počnejo, da ne bodo bolečine staršev še dodatno povečali?

Izguba otroka je res nepredstavljiva, zato je bolje, da si drugi tega sploh ne poskušajo predstavljati. Res ni potrebe, da bi se mučili s tem. Tudi, ko se zavedaš, da boš otroka izgubil, je namreč predstava drugačna od resničnosti, ko pride do dejanske izgube.

Vem, da ko starš doživi smrt otroka, je tudi za okolico zelo hudo. In pogosto ljudje ne vedo, kako reagirati. Želijo pomagati po svojih močeh, a so včasih napačne besede hujše, kot če bi bili tiho. Sama bi svetovala, da se izognejo primerjanju različnih smrti (na primer Meni je tudi umrl dedek ali kužek.). Za vsakogar je namreč njegova izguba zelo velika in se je zato ne da primerjati.

Prav tako besede kot so Saj te razumem. niso primerne, če dejansko nimajo izkušnje z izgubo otroka. Zelo nesmiseln, a precej pogost stavek je tudi Kako zmoreš?. Včasih že kar z jezo odgovorim, da si tega nisem želela in da pač nisem imela izbire. Vse, kar mi preostane, je, da se trudim po svojih najboljših močeh živeti in ne životariti, v vsakem dnevu poiskati nekaj dobrega, nekaj, zaradi česar je dan lažje preživeti. 

Kaj pa vaju je v procesu žalovanja najbolj podprlo?  

Žalovanje je dolg proces, ki v resnici traja vse življenje. V intenzivnem času žalovanja naju je najbolj podprl pogovor s tistimi, ki so nas poskušali razumeti, nas poslušali in se bili pripravljeni z nami odprto pogovarjati o Anžetu - kaj je njim pomenil, kaj so doživljali skupaj z njim, kako se je njim vtisnil v spomin in podobno. 

PREBERITE TUDI: Z otrokom se je treba pogovarjati tudi o smrti

Nam lahko zaupate kakšen lep spomin na Anžeta, ki vam vedno prikliče širok nasmeh na obraz?

Nekako se vsega spominjam z nasmehom. Tudi najhujše trenutke sem že toliko predelala, da mi ob spominu na njih ni neprijetno. Anže je bil po večini dobre volje, zato je spominov, ki prikličejo širok nasmeh zares veliko.

Ob misli na morje se spomnim, kako je bil vesel, ko je ulovil kakšno ribico ali našel školjko. Rad se je lepo elegantno oblekel in ponosno s širokim nasmehom stopil na oder. Vesel je bil, ko mu je uspelo kaj nenavadnega ali/in težkega, recimo ob športnih in drugih dosežkih ter v družbi prijateljev. Občudovala sem njegov širok nasmeh in zadovoljstvo ob hrani, ki si jo je zaželel. Veliko je vsakodnevnih malenkosti, ki so mi pustile dragocene spomine in ki jih zelo pogrešam.

Kako lahko obiskovalci Ringaraja.net pomagajo vsem pogumnim Junakom 3. nadstropja, ki se borijo z različnimi oblikami raka in drugimi težkimi boleznimi?

Pomagajo lahko na različne načine. Tako, da pomagajo pri ozaveščanju o raku pri otrocih, z donacijami, donacijami za medvedka A in SMS-sporočili na 1919, lahko pa tudi postanejo podporni člani društva Junaki 3. nadstropja, ki bo veselo tudi novih idej in zamisli, kako pomagati tem pogumnim Junakom z veliko začetnico.