|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Kako ohraniti optimizem v težkih časih?

Helena Primic, 29.10.2020
Prav vsak dan znova se je treba pogumno vstati in življenje zajeti z veliko žlico. Pač tam, kjer lahko. In toliko, kot zmoreš.

image
Voda v rekah teče naprej tudi, ko se svet zaradi epidemije nenadoma ustavi. In psiček na fotografiji potrebuje enako ljubezni sredi miru in vojne. (Foto: Pexels.com)
/11


Kot samostojna podjetnica se komajda prebijam iz meseca v mesec ter je moja finančna in preživetvena prihodnost ves čas na preizkušnji.

Ob delu od doma tudi šolam otroke na domu, pri čemer moram za občasno varstvo - da imam vsaj nekaj ur čistega miru za delo - legalno ali nelegalno (v resnici niti ne vem natančno, glede na protislovnost vseh koronaukrepov, ki smo jih deležni) prečkati tako meje regije kot občine. In vsakič upam, da bo policist ob morebitni kontroli človeški in razumevajoč.

Mame, ki je težka srčna bolnica in v resnici ne vemo, kdaj ji bo odpovedalo srce, nisem videla že mesec dni ter je verjetno ne bom mogla dotakniti in objeti še naslednjih par mesecev, saj je v domu upokojencev, kjer imajo več okuženih s Covidom-19 in že teden dni ne sme zapustiti niti svoje sobe.

Ob vsem tem bi lahko nanizala še kup drugih življenjskih težav, ki tarejo veliko staršev v teh norih časih. In se začela smiliti sama sebi ter obupavati nad svetom, v katerem bom nekoč pustila svoji hčerki.

 

Ker sem že po naravi optimistka, mi takšno samopomilovanje ne gre dobro od rok. Vsaj ne dolgo časa. Ko imam poln kufer težav, bolečine, ljudi in sveta, se ponavadi zaprem v svojo votlino, kjer si poližem rane, da se lahko ponovno vstanem, polna upanja in optimizma, ter se spet odpravim novim življenjskim izzivom naproti.

Priznam, v tej koronasituaciji je ta proces nekoliko težji. Vsakodnevno sem namreč bombardirana z različnimi strašnimi novicami, informacijami, krivicami in občutki. Zato moram v svojo notranjo votlino tudi večkrat na dan.

In včasih kar ne vem, kje naj še najdem energijo in voljo za celjenje številnih ran, ki se ne uspejo niti zaceliti, pa že sledi nov udarec. Nove krivice in neresnice. Novi strahovi. Nova bolečina.

 

Šele sedaj, v tem koronaobdobju, sem pravzaprav zares začela ceniti to, da sem se rodila v revni družini. Družini, ki ji je tik pred mamino plačo zmanjkalo denarja za hrano. Družini, ki ni imela hiše in avtomobila, pa tudi na počitnice in izlete ni hodila, ker je vse to bil luksuz, ki si ga nismo mogli privoščiti. Tudi vseh učbenikov in vseh šolskih potrebščin ni bilo, saj so bili enostavno predragi. Pa tudi svoje prvo kolo sem si sama kupila šele na faksu, ko sem ob študiju začela delati, da sem si lahko privoščila življenje v Ljubljani. Kakšni hobiji in obiski kulturnih predstav so v mojem otroštvu tudi odpadli, četudi sem strašno hrepenela po njih in jih vsakič, ko sem se jih preko šole vendarle lahko udeležila, strastno požirala.

Pa vendar sem bila (nav)kljub pomanjkanju - tako materialnem kot socialnem - kot otrok zelo pogosto srečna in zelo optimistična. Iz zelo majhnega sem že kot majhna deklica znala ustvariti veliko. Si lepo uredila svoj učni kotiček ali celo sobo, ko sta se starejši sestri odselili. Se srečno smejala ob pogledu na sončni zahod skozi blokovsko okno, pa četudi je bilo razpadajoče in smo ga morali pozimi zatlačiti z odejami, da nam ni pihalo. Požirala sem knjige in v mislih potovala v vse svetove, ki jih zares nisem mogla obiskati. Ker mi zunanji svet pač ni bil najbolj naklonjen, sem razvijala svoj notranji svet in ga razvila tako zelo, da sem že pri 14-ih vedela, kaj je bistvo mojega življenja. 

"To pa ni mogoče! No, kaj je torej po tvojem mnenju bistvo življenja?" me je nejeverno gledala gospa na obisku, s katero smo se začeli pogovarjati o bolj resnih rečeh.

"Zame je bistvo življenja to, da se vsak dan trudim postati vse boljši človek," sem ji odvrnila in jo pustila odprtih ust. 

 

In tako sem se od tega trenutka naprej še bolj zavedala, kako zelo je pomembno, da prav nobeni okoliščini, strahu ali osebi ne dopustim, da mi vzame to predanost osebni rasti. Pa ni važno, kako zelo boli.

Prav vsak dan znova se je treba pogumno vstati in življenje zajeti z veliko žlico. Pač tam, kjer lahko. In toliko, kot zmoreš. Brez jadikovanja in jamranja.

No, sčasoma sem vendarle ugotovila, da moram biti do sebe tudi nežna. In da je zato včasih tudi smiljenje samemu sebi dovoljeno. Ko je res težko. Toda v teh občutkih se ni dobro zadrževati predolgo, da ti ne pridejo v navado.

Ker življenje je v resnici vedno lepo. Dovolj je, da samo pogledam naravo, ki se ne ozira na nas ljudi. Čudovito jutro je lahko tudi po krvavi bitki ali smrti ljubljenega. Listi na drevesu šumijo in nagajivo plešejo tudi takrat, ko izveš, da si izgubil službo. Voda v rekah teče naprej tudi, ko se svet zaradi epidemije nenadoma ustavi.

Kateremu toku se bom torej predala: strašnim novicam o koronavirusu in negotovi prihodnosti ali čudežom življenja, ki brsti, raste ter se razvija tik ob meni in vse okrog mene?

 

Čeprav sama v tej trenutni situaciji niti približno nisem pasivna in ubogljiva državljanka, sem najprej človekinja in Zemljanka. Še bolj pa svetlobno bitje ljubezni, ki prav ničemur in nikomur ne dopusti, da bi mu vzelo življenjsko energijo, strast, voljo ter motivacijo do polnega, pristnega, prisotnega in ljubezni polnega življenja.

Ne, tega ne dam za nič na svetu! Pa četudi bi zato morala izgubiti fizično svobodo ali celo telesno umreti.

Zato se tudi sedaj v tem norem koronaobdobju vsak dan - kakšen dan bolj uspešno, kakšen drug dan, ko me zagrabi smiljenje sami sebi, pa pač nekoliko manj - trudim iskati lepote narave, medčloveških odnosov, sveta in življenja.

 

Ravno sedaj, ko pišem tale blog, skozi balkonska vrata opazujem čudovito naravo in sonce, ki sije z vso svojo močjo. Hvala Oče Sonce in Mati Gaia! Hvala vama za vse darove, ki so mi na voljo vsak dan, vsak trenutek. Le odpreti moram svoje srce in že je pred mano čarobni ter čudežni svetovni red, v katerem je popolnoma vse na svojem mestu.

Ja, tudi ti koronaukrepi pašejo v ta kozmični red, saj imajo kljub svoji norosti in nečloveškosti nek svoj namen, predvsem pa zdravilo za človeštvo. Izzivajo nas namreč, da dokončno pogledamo Resnici v oči in si odkrito priznamo, kaj je tisto, kar nam je najpomembnejše in najbolj sveto. Kdo smo in kam sploh gremo.

Zato sem sama tudi v tej nori situaciji večinoma brez strahu in notranje globoko umirjena. Ker zaupam Življenju oziroma vesoljnim silam, ki presegajo vso to potrošniško in materialno, da prav vsak trenutek skrbijo za nas tako skrbno in popolno kot mama, ki pripravlja slavnostno in nepozabno rojstnodnevno praznovanje za svojega otroka.   

Smo ljudje sposobni slaviti življenje tudi v koronakrizi?

Na srečo nismo sami in imamo drug drugega, da si pomagamo se spomniti, da je življenje lepo točno toliko kot ga lepega vidimo. Da se nam v zunanjem svetu v  resnici ves čas odslikava naša notranjost.

Zato poskrbimo, da bo naša notranjost kipela od radovednosti in življenjske strasti, zdrave ponižnosti in hvaležnosti ter seveda ljubezni!



 

helena primicHelena Primic je sodelavka Uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net. 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Mamino pismo ginekologu, ki ji ni povedal ...
Preberite čustveno pismo mame svojemu ginekologu, ki si je želela slišati resnico pred rojstvom otroka.
182
Zakaj je otrok najbolj poreden doma?
Ker smo doma najbolj sproščeni in se počutimo najbolj varne, si tudi najbolj upamo biti to, kar globoko v sebi smo, kdaj...
30
Resnične zgodbe: Ema, pogumna deklica z rakom
September je mesec ozaveščanja o otroškem raku in ob tem so se v društvu Junaki 3. nadstropja odločili, da bodo delili z...
21
10.000 evrov za otroke z učnimi in bralnim...
SPAR Slovenija je v četrtek, 19. maja, svečano predal donacijo trem izbranim ustanovam, ki pomagajo otrokom z učnimi in ...
10



BLOG: Ni lepšega, kot je rojevanje novega ...
Porodne babice so velik del mojega življenja. Delala sem že z mnogimi babicami, nekaj pa jih poznam tudi na bolj osebni ...
Kaj nas tale poizkus lahko nauči o življenju
Profesor filozofije je stopil pred svoj razred z velikim kozarcem za vlaganje. Napolnil ga je s kot pest velikimi kamni ...





mami007

če ste mlajše od 25 let, kaj imate?

punčko (57%)

fantka (43%)


Število vseh glasov: 203

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!