|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Kam so šle vse starševske pravice?

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 8.5.2018
Zares človeški je lahko le človek. In če oseba, ki pregleduje nek predlog, pravilnik, zakon, prošnjo ... nima dovolj razvite empatije in človečnosti v pravem pomenu besede, bo temu primerna tudi njena odločitev. Pri čemer bo vse po črki zakona.

image
Si bomo starši pustili odvzeti vse starševske pravice?
/11


Seveda drži, da starši nismo lastniki svojih otrok, zato tako zakonsko kot moralno in etično ni sprejemljivo, da otroke nadiramo, žalimo, tepemo ali celo zlorabljamo. Pa čeprav so naše krvi, smo jih ustvarili, rodili in jih preživljamo. Prepričana sem, da je večini staršev to kristalno jasno. Pa četudi kdaj kričijo na svoje otroke ali jih v nemoči celo udarijo.

Večina staršev zelo dobro vemo, da so otroci pri nas le "na obisku", saj še prehitro pride čas, ko bomo jokali ob njihovem odhodu od doma. Vse to vemo že od prvega trenutka, ko se zaljubimo v to drobceno in nebogljeno bitjece, ki spokojno spi v našem naročju. Če ne prej, se v trenutku otrokovega rojstva zavemo ogromne odgovornosti, ki jo imamo do tega živega bitja, ki smo ga ustvarili in podarili svetu.

 

In potem preberem novico o okoliščinah smrti londonskega dečka Alfie Evansa. V resnici najprej sploh nisem verjela, da sem novico pravilno razumela, saj si enostavno nisem zmogla predstavljati, da je v sodobnem razvitem svetu kaj takega sploh možno. Preberem še enkrat in še več različnih informacij. Globlje, ko brskam, bolj sem zgrožena nad morilsko hladnostjo angleškega sodišča. In se spomnim besed Jesperja Juula, ki sem jih prebrala v enem od njegovih zapisov parom, ki se ločujejo, v katerem jim toplo polaga na srce, naj se zavoljo otrok vzamejo toliko skupaj, da se bodo lahko sami pogovorili glede skrbništva in stikov z otroki, saj tako sodišča kot drugi strokovnjaki, ki so vpleteni v državno skrb za otroke, skrbijo predvsem in veliko bolj za črko zakona kot pa za otroke.

V idealnem svetu bi seveda imeli takšne zakone, ki bi zares ščitili pravice otrok in vseh šibkejših členov družbe. Toda v resničnem svetu človek ne potrebuje veliko življenjskih izkušenj, da ugotovi, da tako zakoni kot sodišča in država niso ne vsemogočni, ne nezmotljivi, še najmanj pa humani. Zares človeški je namreč lahko le človek. In če oseba, ki pregleduje nek predlog, pravilnik, zakon, prošnjo ... nima dovolj razvite empatije in človečnosti v pravem pomenu besede, bo temu primerna tudi njena odločitev. Pri čemer bo vse po črki zakona.

Kot v primeru Alfieja. Britanska zakonodaja je namreč takšna, da država lahko staršem prevzame moč odločanja glede njihovega otroka, če meni, da odločitve staršev kršijo otrokove pravice. V primeru Alfieja bi naj starša sinu odvzela pravico do dostojne prihodnosti in smrti ter mu morda celo povečala bolečine, zato ga nista smela odpeljati na zdravljenje v Italijo. Pa čeprav je dečka pred londonsko bolnišnico čakal helikopter in mu je Italija celo podelila italijansko državljanstvo. Ni čudno, da je splošna javnost državne ukrepe Velike Britanije označila za umor. Starši namreč niso zahtevali, da mora londonsko zdravstveno osebje karkoli početi s sinom, česar po svojem strokovnem mnenju ne želijo, temveč le to, da izpustijo sina, da ga lahko odpeljejo drugam, kjer menijo, da bi Alfieju vendarle lahko pomagali.

 

Poskušam se vživeti v Alfiejeva starša, kako sta sedela ob sinu, ki so mu najprej odvzeli kisik in je deček celo sam (in s pomočjo umetnega dihanja staršev) zadihal, nato pa še hrano in vodo. Zunaj jih je čakal helikopter, kilometre stran pa zdravniki z upanjem, da bi Alfieju lahko pomagali, vendar jima oboroženi policisti niso pustili, da bi sina odpeljala. Sama bi v takšni situaciji verjetno čisto ponorela in bila pripravljena tudi ukrasti orožje in koga ustreliti, samo da bi svojemu otroku izborila pot v upanje. Verjetno prav nič od tega ne bi pomagalo oz. bi situacijo samo še poslabšalo.

Pa kako so lahko bili sodniki tako slepi?! Pa tisti policisti, kako so lahko tako slepo ubogali?! In zdravstveno osebje, ki se je zavedalo, da gre za popolnoma krivično odločitev sodišča, zakaj jima ni pomagalo pobegniti pri kakšnem stranskem izhodu?!

Globoko spoštujem in občudujem starša Alfie Evansa. Ter jima takole javno izrekam sožalje ob njuni zares tragični izgubi otroka, ki je po izklopu kisika gledal okrog sebe, sesal dudo in ni deloval prav nič možgansko mrtev. Možgani so izjemno plastičen organ, zmožen neverjetne regeneracije, še posebno, če gre za razvijajočega otroka. In takole s sodniškim kladivom določiti, da je njegovo življenje ničvredno in staršem celo onemogočiti, da bi ga poskušala rešiti in ozdraviti, je zares morilske narave. 

 

Mislim, da smo starši upravičeno prestrašeni, saj si razvite države v imenu pravic otrok več kot očitno vse bolj lastijo naše otroke. V imenu lažnega argumenta javnega zdravja v nekaterih represivnih državah kot je Slovenija starše silijo, da v otroke vbrizgavajo močne strupe, četudi upravičeno dvomijo v varnost cepiv in njihov vpliv na njihove otroke. Otroke, ki jih najbolje poznajo prav oni, starši, ne pa uradna statistika in "objektiven" sistem. Starše, ki svoje otroke prehranjujejo drugače kot piše v javno potrjeni piramidi zdrave prehrane, državne inštitucije potihoma (pa tudi na glas!) označujejo kot newagovske starše, ki se igrajo z zdravjem otrok. Če pa starši poleg tega ne zaupajo javnemu zdravstvenemu in šolskemu sistemu, so pa itak heretiki, ki bi jim bilo treba otroke odvzeti, saj so takorekoč otrokovi sovražniki. Na glas seveda ne povedo, da so v resnici bolj državni sovražniki, saj otroke z vzgledom vzgajajo, da mislijo s svojo glavo in ne sledijo slepo večini. Ko bodo namreč ti otroci odrasli, bodo veliko manj vodljivi in bo z njimi težje manipulirati, kar za tiste, ki na državnih stolčkih sedijo zaradi lastnih koristi, ni najboljša novica. Prav zato je tiste, ki jim je za državo zares mar in si upajo podvomiti v obstoječe zakone, seveda treba utišati. Ter seveda začeti že pri otrocih. Ker, kar se Janezek nauči, to Janez zna.

 

Pa vendar je pošteno, da smo tudi starši dovolj samokritični. Res je, noben starš ni popoln in prav vsi starši svoje otroke tako ali drugače ranimo s svojim načinom vzgoje, življenja in vrednot, ki jim jih predajamo. Toda vsi tisti striktni uradniki in politiki, ki s takšno lahkoto otroke odvzemajo staršem, naj ne pozabijo, da so tudi oni zmotljivi, da prav tako ne obstaja popoln sistem. In da v veliki večini primerov (če izvzamemo zlorabe) za otroke veliko bolje poskrbijo starši kot sistem, pa četudi počnejo "bedarije". Ali ne bi bilo bolje, da bi država namesto da tako fašistično skrbi za pravice otrok raje bolje poskrbela za njihove starše? Jih manj delovno obremenila, podaljšala porodniški dopust, uvedla brezplačen vrtec, temeljito reformirala šolski sistem in ga humanizirala, mladim družinam veliko bolj finančno pomagala, jim nudila učinkovito oporo v obporodnem obdobju ...?!

Evropa je očitno pozabila na to staro ljudsko modrost: če želimo zadovoljne in zdrave otroke, najprej potrebujemo zadovoljne in zdrave starše.     

 

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
8
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
8
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
7
Odlog vpisa v prvi razred - da ali ne?
V zadnjih letih se starši in vzgojitelji otrok, ki zaključujejo vrtčevsko obdobje, vse bolj srečujejo z vprašanjem, ali ...
7


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Samozadovoljevanje pri majhnem otroku
Po mojem laičnem prepričanju samozadovoljevanje pri otroku, ki še ni v puberteti, niti približno ni tako nedolžno kot na...
Epidemija in otroci: Kako zmanjšati negati...
Številni psihologi opozarjajo na škodljive čustvene, socialne in telesne posledice, ki jih koronaukrepi puščajo na otroc...




Surovo sadje
xtinchy

Kdaj ste začeli dojenčkom dajati neprekuhano sadje?

pri 6. mesecih (52%)

pri 7. mesecih (8%)

pri 8. mesecih (8%)

pri 9. mesecih (3%)

pred 6. mesecem (18%)

po 9. mesecu (10%)


Število vseh glasov: 153

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!