Tabi so začeli klicati prašičja princeska.

/11 /11

Da človek ni nikoli prestar ali premlad, da bi pomagal drugim, se je izkazalo na naši januarski prostovoljski akciji.

V Kambodži sta se srečali 89-letna Armonie iz Južne in 12-letna Tabi iz Severne Kalifornije. Bili sta dve izmed desetih prostovoljk na desetdnevnem obisku naše neprofitne organizacije.

Medtem, ko je skoraj 90-letna Armonia v svojem dolgem in zanimivem življenju naredila marsikaj dobrega, je še posebej  inspiracije polno kratko življenje mlade Tabi.

Tabi sem spoznala, ko je bila stara pet let. Že pri petih letih je bilo jasno, da je to izjemno bistra in radovedna deklica. Prav nič ni bila sramežljiva in klepet z njo je bil užitek. Za svoja leta je bila zelo modra in zrela. Tudi danes pri dvanajstih je sposobna "držati korak" pri omizju odraslih. Ko se predstavi in pove o svojih prostovljskih dejavnostih, jo je prav v užitek poslušati.

Pri petih letih je Tabi s pomočjo svoje mame organizirala veliko zbiralno akcijo v svoji skavtski skupini. Ko mi je predala številne škatle in vreče za otroke v Kambodži, mi je dala tudi laminirano "knjigico", ki jo je napisala o svojem otroštvu in jo tudi sama ilustrirala.

Pri šestih letih me je prosila, če lahko pridem v njen prvi razred in sošolcem razložim, kako živijo drugi otroci po svetu. Vsak je potem našel način, kako doma zaslužiti nekaj denarja. Dogovorili so se namreč, da staršev ne smejo prositi za denar. Nekateri so pomagali dedku na vrtu ali očetu pri čiščenju avtomobila, drugi brali knjigice mlajšemu sorojencu. Izkupiček so darovali za vaški vodnjak v Kambodži, ki je imel tablo z napisom njihove šole.

In tako vsako leto nekaj. Ob enem od preteklih Božičev so na primer Tabi in njena bonus brata dobili za darilo kolo, le da je bilo to kolo na fotografiji. Ob kolesu je namreč stal kamboški otrok, ki je dobil novo kolo v njihovem imenu.

Tabijino 11. leto je bilo še posebej zanimivo in filantropsko produktivno. To leto se je namreč vključila v kmetijski klub, v okviru katerega je na vrtu za hišo vzredila in strenirala dva prašiča - Hamiltona in Kimmie, s katerima je potem tekmovala na regijskem srečanju.

Odločila se je, da bo ves izkupiček of prodaje prašičev - kar je bil kar velik zalogaj za tako majhno deklico! - namenila za prašičke v Kambodži. Revnim družinam je podarila po dva prašička. V tej akciji je izkoristila tudi moč interneta in od samega začetka dajala fotografije svojih prašičkov na Facebook pod naslovom Piggy Heaven (Prašičkova nebesa). V svojih objavah je ljudi spodbujala k darovanju denarja za njen projekt.

Njena ideja s prašički je postala zelo popularna in tako se je v letu dni nabralo več kot 160 prašičkov! Ko bodo odrasli in imeli mladičke, bodo njihovi lastniki iz prvih treh zarodov dva prašička darovali naprej svojim sosedom. Druge bodo prodali ali pojedli. Tako se bo izboljšala tako njihova prehrana kot njihove finance.

Tabi je ob prihodu v Kambodžo tako seveda komaj čakala, da obišče "svoje" prašičke. Že prvi dan smo šli na oglede in našli kar nekaj brejih svinj. Prijetno smo bili presenečeni, kako lepo so bili preskrbljeni in v kako čistih stajah so živeli. Ker kot mestno dekle ne vem čisto nič o vzreji prašičev, sem bila popolnoma presenečena, kako zelo prijazni in komunikativni so bili.

Verjetno ima Tabi poseben čut za živali, saj so jo pujske, ki so se gnetle ob ograji, takoj ko je prišla k stajam prijazno in glasno pozdravljale ter se ji nastavljale, da jih je počohala. In to se je ponavljalo pri čisto vsakem obisku pujskov. Zato smo Tabi začeli klicati kar "prašičja princeska".

Naša prašičja princeska pa ni obiskala samo prašičkov, temveč tudi šole in vrtce, kjer je razdelila več kot dvesto kilogramov novih in rabljenih šolskih potebščin, igrač in oblačil, ki jih je zbrala med sorodniki, sosedi, prijatelji in sošolci.

Za poslastico pa je s seboj prinesla še tristo dolarjev, ki jih je prihranila čez leto. Za rojstni dan in Božič je namreč namesto daril prosila za denar. Dolgo je premišljevala, za kaj ga bo porabila. Na koncu se je odločila, da bo kupila 26 gumijastih skakalčkov – pisanih spakic, na katerih bodo lahko sedeli in poskakovali najmlajši v trinajstih kamboških vrtcih.

Na avionu na poti domov sta z mamico že začeli načrtovati veliko poletno dobrodelno vrtno zabavo s pujskom na žaru. Le kaj vse bo v prihodnosti tej izjemni deklici zlatega srca še prišlo na misel?

Ksenija Šoster Olmer je svetovna popotnica in filantropistka, pesnica, pisateljica in prevajalka, mati treh odraslih hčera in ponosna babica vnukom bonus hčerke. Kadar ne potuje po svetu in v okviru dobrodelne organizacije Cambodiancommunitydream.org pomaga kamboškim otrokom in drugim otrokom, ki živijo v revščini, živi z možem v Kaliforniji. Njena popotovanja lahko spremljate na blogu Crazyparentstravel.com
in Instagramu #crazyparentstravel. 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.