Kakšno je sodobno normalno starševstvo?

/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Normalno je, da nosečnica ne kadi.

To je sicer res "normalno" v pomenu besede, da tako ravna večina nosečnic, toda predvsem pa je zdravo. Tako za mamo kot njenega še razvijajočega otroka.  

Ko gre za nosečnost ali vzgojo otrok, je takšnih "normalnih" reči kar nekaj. Toda še zdaleč vse takšne normalnosti niso zdrave. Nekatere so tako za otroka kot starše celo škodljive. Pa četudi so normalne.

Kot na primer mobilni telefon v kombinaciji z wifi omrežjem v rokah nosečnice ali otroka. Številne države po svetu zato prepovedujejo brezžično povezavo wifi in uporabo mobilnih telefonov v bližini šol, majhnih otrok in nosečnic.

Pa brez skrbi, ne bom pisala o tem, koliko ur na dan bi naj otrok prečepel ali ne preživel v družbi sodobne tehnologije, saj se mora na koncu o tem vendarle pametno odločiti otrokov starš oz. skrbnik. Pri čemer se seveda odloča tudi na podlagi lastne (ne)zasvojenosti od vseh teh pametnih napravic. Bolj kot to me zanima, kakšno je sodobno "normalno starševstvo".

Prva reč, ki mi ob misli na sodobno starševstvo in normalnost pade na pamet je "Otroku je treba na vseh področjih omogočiti čim več, kar danes na svetu obstaja." Pa naj gre za igrače in različne športne rekvizite, oblačila, otroško opremo, izlete, hobije, izkušnje in občutenja. Če otroku namreč ne damo vsega tega, bo v primerjavi z drugimi otroki ugotovil, da tega nima, in se bo revež počutil drugačnega in manjvrednega, kar ga bo zagotovo označilo za celo življenje.

Toda, ali je temu res tako? Ali moramo starši res slediti sodobnim trendom - pa ni važno, ali gre za mobilni telefon ali priljubljeno igračo, ki jo imajo "že itak vsi v razredu"? Kaj je za otroka bolj škodljivo - to, da izstopa, ali to, da dobi vse, kar imajo drugi?

Sama spadam med tiste zatežene in zakomplicirane mame, ki se ne menijo kaj dosti za otroške (pa tudi druge) trende. Pa četudi me starejša hči o njih redno obvešča in mi zelo jasno pove, kako ji je hudo, ker je edina v razredu, ki nima tega in onega. Takrat se poskušam vzdržati, da te njene želje ne omalovažujem češ, pa kaj kompliciraš, to je itak le še ena moderna bedarija več (ne morem verjeti, da sem že slišati kot stare mamke, ki se upirajo vsemu novemu in sodobnemu!), temveč ji raje prisluhnem, da mi razloži, kako je to zares super in kul reč ter da si jo zato seveda tudi ona želi. Včasih ji uspe me celo prepričati, da pa ta nova pogruntavščina zares ni tako slaba in ji kakšno od njih celo kupim, toda kar pogosto pa ji razložim, da ji jaz tega pač ne bom kupila. Pa čeprav to imajo vse njene sošolke.

Hči mi seveda na različne načine pove in pokaže, kako zelo je jezna name. Jaz jo poslušam in ji pokažem svoje meje, če v jezi zleze predaleč.

Pa pride nov dan. Brez tiste tako zelo kul reči, ki jo imajo vsi v razredu. Zaradi katere moja hči ni vedno najbolj normalna devetletnica. Še manj normalna pa je njena čudna in nenormalna mama.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.