Naj leto 2020 prinese tudi dovolj hranljive tišine.

/11 /11

Pa smo tam - tik pred vstopom v novo leto, leto 2020. Čas, ko se je vendarle smiselno ozreti nazaj v minulo leto 2019 in si ustvariti vsaj okvirne načrte za prihodnje leto, ki je pred nami. Da ne bo življenje vodilo nas, temveč bomo mi gospodarji svoje usode.

Vse to je seveda slišati zelo lahko.

Toda pogosto gre za zelo težko in naporno nalogo. Še posebej, če še nismo uspeli osmisliti vseh izzivov, ki smo jih doživeli v letu, ki je za nami, in ne vemo čisto natančno, kam si želimo v letu, ki je pred nami.

Letos sem tudi sama med temi "zmedenci", saj tudi jaz še vedno predelujem vse intenzivne procese leta 2019 in je moja pot v prihodnost še vedno polna razpotij in stranskih poti, za katere nimam pojma, kam vodijo in če se tja sploh želim odpraviti.

"Stara" Helena bi v takšni situaciji mrzlično in panično brskala po sebi, izsiljevala dokončne odločitve ter sebe in svet okrog sebe dobesedno potiskala naprej. Kamorkoli že. Samo da ne stojimo na mestu. 

"Nova" Helena je na srečo spoznala moč tišine in hranljive pasivnosti. Tistih dragocenih in svetih trenutkov, ko se znotraj sebe povsem ustaviš, umakneš navzdol v svoje najtemnejše globine in povsem prepustiš Materi Naravi, da ti odnese, kar mora iti, in te nahrani tam, kjer vlada lakota.

Da ti pomaga priti zares blizu k sebi - svojemu čistemu in avtentičnemu bistvu. Brez vseh tistih "moram", "spodobi se", "prav je tako" in "enostavno ne gre drugače". V teh trenutkih smrtne tišine, ki je polna zvokov življenja - kot bela barva vsebuje vse ostale barve -, je namreč prostor samo za bistvene reči. Za vse tiste temeljne in svete dušne potrebe, ki nas kličejo vsak dan, pa če se jih zavedamo in (si) jih priznamo ali ne.

Zato se veselim leta 2020, saj globoko v sebi vem, da bomo tudi mi "trenutno zmedeni" prišli na svoj račun in zagledali svojo pot. Če se bomo le znali zaustaviti in ne bomo podlegli paradigmi sodobne družbi, ki nas nenehno vabi k akciji in razpršenosti. 

V letu 2020 vam zato želim veliko tišine in trenutkov, ko se čas ustavi in končno pridemo Domov. K sebi. Le vi namreč veste, kaj je zares najbolje za vas in na katero pot bo v prihodnjem letu najbolje stopiti. Pa čeprav boste prelomili lansko novoletno zaobljubo.

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.