Zamenjajte ostrega notranjega Kritika za nežnega Pomočnika.

/11 /11

V prejšnjem blogu sem razmišljala o napakah in na koncu prišla do ugotovitve, da so napake naraven del procesa učenja. Pa vendar se mi še vedno zdi zelo zanimivo, kako napake kljub svoji naravnosti še vedno dojemamo kot nekaj, česar ne maramo in česar se za vsako ceno poskušamo izogniti. Ko pa naredimo napako, se velikokrat kritiziramo, včasih celo neusmiljeno kaznujemo. Podobno starši postopamo tudi, ko napako naredijo otroci.

Sama se že nekaj tednov intenzivno ukvarjam s kritiko - do otrok, partnerja in drugih, pa tudi do same sebe (vedno, ampak zares vedno pridem na koncu nazaj do sebe). V teh tednih sem se opazovala, kako še vedno v ciklih padam v zanko kritičnosti, predvsem do hčerke, ki mi nenehno nastavlja ogledalo. Kot da vse, kar storijo drugi ali naredim sama, ni nikoli dovolj dobro. Velikokrat sem osredotočena predvsem na negativno in pozitivnega sploh ne vidim ter se slišim izrekati stavke, ob katerih sem tudi sama odraščala in se seveda zaklela, da jih pa jaz svojim otrokom ne bom izrekala.

Tako sem se z zanimanjem opazovala in spraševala, od kod še vedno prihaja vse to, saj sem v zadnjih letih osebnega razvoja toliko napredovala, da imam občutek, da lažje sprejemam napake in ne kritiziram več toliko. Z zanimanjem sem opazovala tega svojega notranjega Kritika, ki me žene v kritiziranje; predvsem drugih, saj veliko manj boli, če kritiziram druge kot sebe, vsaj v tistem trenutku. Ugotovila sem, da je prav ta notranji Kritik tisti, ki me žene v perfekcionizem - če namreč nikoli nisem dovolj dobra, moram vedno znova in znova dokazovati, da to ni res. Žene me tudi v nadzor nad drugimi - če mi bodo drugi sledili in delali tako, kot hočem jaz, potem jih ne bom rabila kritizirati in bodo zame dovolj dobri.

Več kot očitno precej destruktiven mehanizem, kljub temu, da je njegova agenda v ozadju pravzaprav zelo konstruktivna - s kritiko namreč želimo sebe in druge izboljšati. Ko recimo otroku rečemo "Pa kje imaš glavo? Vzemi peresnico!" in besede pospremimo z vzdihom in zavijanjem z očmi, mu v resnici hočemo povedati: "Razmišljaj, kaj počneš, in osredotoči se, saj ti bo to v življenju prav prišlo!" Naši nameni so torej dobri - želimo mu pomagati, da bo odrasel v odgovorno in zrelo osebo.

Toda sporočilo, ki zares pride do otroka, pa je takšno: "Neumen sem. Z mano kot osebo (in ne samo mojimi dejanji) je nekaj narobe. Že stokrat so mi povedali, pa še kar ne dojamem. Brezupen primer sem." Takšno sporočilo je zelo destruktivno sporočilo. Še posebno, če ga otrok posluša vsak dan, leta in leta. In rezultat? Odrasel človek z nizkim samospoštovanjem, ki se boji delati napake in je globoko nezadovoljen sam s sabo ter ima občutek, da je z njim nekaj narobe in da nikoli ni dovolj dober.

Vse to zelo dobro vem in čutim tudi sama. Pa vendar še kar izrekam takšne destruktivne kritike svojim otrokom in partnerju. Zakaj to počnem? Ker je več kot očitno moj notranji Kritik še vedno zelo močan in se z njim še vedno nisem zares soočila. Ali bi morda bilo bolje, da bi ga sprejela in objela ter mu povedala, da mu ni treba kritizirati me na takšen način, saj me to boli in vedno znova rani? S takšnim kritičnim odnosom mi namreč daje občutek, da sem ne le 'ne dovolj dobra', temveč morda celo 'slaba ' oseba.

Pred kratkim sem bila na vikend seminarju o čuječnosti, na katerem sem videla tudi sliko, ki je na eni strani prikazovala notranjega Kritika, na drugi pa notranjega Pomočnika. Doživela sem močan aha moment. Vsa ta leta sem namreč vedela, da kritika ni učinkovita, nikoli pa nisem zavestno razumela, kaj pa namesto tega lahko naredim (če se spomnimo, da kritik v prvi vrsti hoče pomagati). Potrebovala sem to sliko, da sem končno dojela, da v resnici ne potrebujem (samo)kritike in notranjega Kritika, saj lahko namesto njega vklopim notranjega Pomočnika (angl. Inner helper), ki me spodbuja, mi prijazno in potrpežljivo razlaga stvari, me ozavešča, mi pojasnjuje in me vodi. Če imam aktivnega notranjega Pomočnika, si lahko torej končno privoščim, da izklopim notranjega Kritika?

To spoznanje je bilo zame izrednega pomena. Šele sedaj lahko začnem razmišljati o tem, kako lahko na eni strani izklapljam notranjega Kritika, na drugi pa krepim notranjega Pomočnika. S sočutjem in pijaznostjo do sebe. S čuječnostjo. Z ljubeznijo do sebe. Tako, da potolažim svojega notranjega Otroka, ki potrebuje moj objem in sprejemanje, ne pa stalne kritike.

Ob odkritju notranjega Pomočnika se tudi vse bolj zavedam lastnih občutkov nevrednosti, ki se mi vse bolj jasno zarišejo, ko se pojavijo. In jih tudi vse lažje prepoznam. Ravno pred kratkim je ponovno prišel ta tako zelo znani občutek, da nisem dovolj vredna. Po zelo dolgem času nisem čutila močne potrebe, da z njim nekaj drastičnega naredim - da ga odženem stran, ga ignoriram, se jezim nanj, se kritiziram, ker je ponovno tukaj itd. Samo opazovala sem ga in ga pozdravila: "O živjo, tukaj si. Tebe pa poznam." Takrat sem ugotovila, da je kot zahteven otrok - bolj ko ga odrivaš stran, bolj rine k tebi. Bolj ko ga poskušaš ignorirati, bolj se vrača nazaj. Tako sem tudi na lastni koži začutila, da je v soočenju z neprijetnimi občutki (pa naj bo to občutek nevrednosti ali strah, sram, žalost in ljubosumje) najbolj učinkovito to, da jih najprej opazimo, nato pa pustimo, da samo so. Ko jim ne damo moči s tem, da jih odrivamo, pred njimi bežimo in se zaradi njih krivimo, kar sami od sebe počasi odvalovijo iz telesa. Ker smo jih opazili in zares sprejeli.

In tako sem spet pri sebi oz. sprejemanju same sebe. V vseh odnosih tako vedno znova ugotavljam, da samo to, kar dajem sebi, lahko dam tudi drugim (sem ogledalo tega, kar nosim v sebi). In da velja tudi to, da kar dajem sebi, tudi drugi dajejo meni (so moje ogledalo).

Janja Urbančič je vodja FB-skupine Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast ter ustanoviteljica FB-skupine Sočutno partnerstvo, sicer pa svetovalka za starše in mama dveh otrok. Več o njenem delu in avtorskih karticah za otroke, družine in partnerje najdete tukaj.

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.