Sem zmožna preseči bitko Kdo bo koga?

/11 /11

Do sedaj sem v življenju najbolj ganljivo in globoko sporočilo glede odnosa med mamo in hčerko našla v risanki Pogum (angleško Brave).

Po vseh možnih knjigah, poljudnih in znanstvenih, člankih pa tudi drugih umetniških del, ki so poskušali ujeti bistvo odnosa med mamo in hčerko, me je najbolj prebudil ravno odnos med rdečelaso in divjo Merido ter njeno sprva "popolno" mamo Elinor, ki se mora spremeniti v medvedko, da ugotovi, kako hčeri prepustiti, da gre svojo pot.

In pri tem odkrije tudi lastno žensko svobodo.

Vsakič znova na koncu risanke, ko si sicer vedno urejena mama Elinor spusti svoje dolge lase, da sproščeno plapolajo v vetru, in skupaj s hčerko odjaha na svojem razigranem in pogumnem konju proti neznanemu in divjemu gozdu, moje srce močno bije.

To je to! Točno takšen svoboden odnos si želim (z)graditi s svojima hčerkama.

Priznam, tako kot je Elinor kot medvedka morala čez različne preizkušnje - od tega, da je jedla strupene jagode, do tega, da je v medvedjem telesu vse bolj izgubljala svojo človeškost in povezanost s srcem - se zavedam, da takšen odnos od mene kot mame zahteva veliko samospraševanja in samokritičnosti, potrpežljivosti in energije, pa seveda dober stik same s sabo in poznavanje lastnega notranjega sveta.

Ker ta pot nikakor ni najlažja, me pogosto zamika, da bi raje izbrala en kup smiselnih družinskih pravil, se lepo skrila za njimi in skrbela, da jih bo hči dosledno upoštevala. Ker sem seveda jaz šef oziroma vodja, kot se lepše reče, tega odnosa s hčerko.

Seveda je luštno, če se skupaj zabavava in si zaupava skrivnosti kot čisto pravi prijateljici, toda ob koncu dneva sem jaz tista, ki moram prevzeti odgovornost za hčerine osnovne potrebe. In najin odnos. Če ne prej, me račun pričaka ob hčerinem težavnem vedenju, ki bi ga kot prijateljica lahko izstavila njej (Češ, kakor si postelješ, tako spiš!), toda kot odgovorna mama se zavedam, da je to tipičen prenos odgovornosti na neprava pleča.

Ok, prijateljici sva torej lahko občasno, toda jaz sem še vedno vodja tega odnosa ter skrbnica za hčerino fizično in psihično zdravje.

Ali kot hčerina skrbnica torej vedno vem, kaj je najbolje zanjo?

No, tukaj pa se v resnici začne zgodba Meride in njene mame Elinor. Mame, ki je svoji hčerki predala vsa svoja znanja in modrosti ter ji želi zares vse najboljše v življenju.

Toda ... Merida si to najboljše življenje seveda predstavlja popolnoma drugače kot njena mama. Kot večina oziroma, če smo iskreni, prav vse hčerke. 

Mislim, da je za vsako mamo eno izmed najbolj dragocenih spoznanj to, da ugotovi in začuti, da hčerina pot ni ista pot kot ta, ki jo je mati skrbno in z vso ljubeznijo, ki jo premore, pripravila za svojo hči. Da pravzaprav postane le hčerina vodnica, svetovalka in sopotnica, ki hčerki pomaga poiskati njeno lastno pot.

Povsem neznano in sveto pot, po kateri ni hodila še nobena ženska doslej.

Sem zmožna svojo hči podpreti na tej neznani poti, ki mi morda sploh ne bo všeč? Ki jo bom morda doživela celo kot nevarno in "nepravo"?!

To je v resnici glavno materinsko vprašanje, s katerim sama presojam vse tiste situacije, ko se sprašujem, ali bi morala bolj ali manj vztrajati na določenem pravilu, biti bolj ali manj dosledna ter pogosteje ali redkeje popustiti v najinih bitkah "kdo bo koga". 

To samospraševanje mi v resnici pomaga, da v odnosu do svojih hčerk ne pozabim na bistvo svojega materinstva - da jima po svojih najboljših močeh pomagam pri iskanju njune lastne in svete ženske poti.        

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.