Porodna izkušnja globoko zaznamuje njeno ženskost in materinstvo.

/11 /11

Nekoč sem bila odvetnica, danes vodim priprave na porod in spremljam ženske v času poroda. Zanimiv preobrat, mar ne?

Le kaj me je tako premaknilo, da sem iz odvetniške pisarne zajadrala prav v porodne vode? No, zgodba gre nekako takole. 

Bilo je pred davnimi enajstimi leti, ko sem bila prvič noseča (nekje v šestem mesecu) in naletela na čudovito knjigo ameriške porodne babice Ine May Gaskin s slovenskim naslovom Modrost rojevanja. Ta knjiga mi je odprla popolnoma nov in drugačen pogled na porod in rojevanje kot ga imajo oziroma smo ga v tistih časih imele večina žensk. Ta nov pogled na porod me je popolnoma navdušil in se me tudi globoko dotaknil.

Prav spominjam se tistega odločilnega trenutka, ko me je "zadelo". Sedela sem v portoroški marini, grelo me je pomladno sonce, trije meseci nosečnosti so bili še pred mano, jaz pa sem bila že vsa neučakana in v veselem pričakovanju, da že končno pride ta dan, ko bom izkusila to, za kar sem od tistega hipa dalje vedela, da bo zame čudovita življenjska izkušnja. Seveda sem se ob tem tudi zavedala, da se čudovita porodna izkušnja glede na našo takratno (in ponekod tudi še današnjo) porodno prakso in hiter način žviljenja ne bo zgodila kar sama po sebi ali zgolj zaradi mojega golega navdušenja. Hkrati pa sem bila prepričana, da vendarle mora obstajati nekaj, kar lahko storim sama, da se mi bo ta čudovita porodna izkušnja, po možnosti čimbolj naravna, tudi zares zgodila. Zato sem sklenila, da pridobim čim več znanja o porodnih možnostih, ki jih imam na voljo, zmožnostih mojega telesa in čustvih, ki lahko vplivajo na porodni proces.

In ker sem že prej v življenju (že od zgodnjega najstništva naprej) ob raznih življenjskih preizkušnjah uporabljala meditacijo in avtogeni trening, sem ugotovila, da v resnici že obvladam potrebna orodja. Ta sem nato skupaj z vsem pridobljenim znanjem uporabila, da sem si pripravila nekakšen "porodni trening", ki naj bi mi pomagal, da bom zares doživela to svojo nepozabno porodno izkušnjo. Temu treningu sem bila zares popolnoma predana. Ni bil važen dan ali okoliščine, zadnjih šest tednov pred porodom sem vsak dan pridno "odklapljala" in "programirala" svoj um in s tem na porod pripravljala tudi telo. Tista ura na dan je bila moja in nisem si je pustila vzeti. Zame je bilo to nekako tako, kot da se pripravljam na maraton.

In potem me je tako umirjeno in mehko kot redkokdaj prej srečal tisti nepozabni dan, ko sem rodila prekrasno, zdravo punčko. Bila je tako sproščena in čuječa ter pripravljena na življenje. Naravnost božanska.

Kako se je torej odvrtela moja porodna zgodba, se gotovo sprašujete. Naj vam odgovorim z njenim koncem.

Samo dve uri potem, ko sem rodila, je ob izmeni babic do mene, ki sem še vedno ležala v porodni sobi, prišla babica, ki me je pospremila skozi zadnji del poroda. Poslovila se je z naslednjimi besedami: "Se vidimo spet čez dve leti, kajne?". In jaz sem ji komaj dve uri po prvi porodni izkušnji v življenju popolnoma iskreno in s posebnim občutkom zmagoslavja v sebi pogledala naravnost v oči ter ji odgovorila:

"Že komaj čakam. Resnično, že zdaj se veselim tega."

Bodimo iskreni, koliko žensk bi v takem trenutku pred dobrimi desetimi leti ali pa celo tudi danes lahko to reklo? In to po porodu brez epiduralne ali ultive, ki mi je za povrh uspel tudi brez sicer tako pogostega (in mnogokrat nepotrebnega!) dodajanja umetnih popadkov, brez epiziotomije pa tudi brez pomoči dule. Predvsem pa brez strahu in brez spopadanja z bolečino. Za lažjo predstavo: med porodom me je bolj kot popadki motila bolečina na peti zaradi bradavice, ki sem jo dobila v nosečnosti!

Po porodu me je veliko prijateljic spraševalo, kako je kaj takega sploh mogoče. Ko sem tako opazovala svoj porod za nazaj, sem se seveda spraševala, ali je bila to le moja sreča ali pa vendarle rezultat mojih "porodnih treningov", ki sem jih tako predano izvajala.

Ko sem se čez dve leti pripravljala na svoj drugi porod (ja, babica je imela prav :)), sem ta svoj porodni trening še nadgradila z nekaj novimi tehnikami in tako sem tudi v drugo doživela navdušujočo porodno izkušnjo, ki me je prepričala, da že prvič ni šlo zgolj za srečo. Sledil je še moj tretji, zares neverjetni HypnoBirthing® porod, ki mi je dokončno dokazal, da je porod mogoče (tudi v porodnišnici!) izkusiti povsem naravno, mirno, nežno in radostno, hkrati pa veličastno in z edinstveno močjo telesa in duha. In še pomembneje - brez strahu in trpljenja v bolečinah! In to, drage ženske, je neverjetno opolnomočujoča izkušnja. Ne samo tisti hip, temveč za vse življenje. Porod tako postane vir moči in navdiha ter zavedanja lastnega pomena in vrednosti.

Prav zato globoko verjamem, da je pozitivna porodna izkušnja za žensko zares izjemno dragocena in pomembna. Porodna izkušnja namreč žensko spremeni v njenem jedru ter globoko zaznamuje njeno ženskost in materinstvo. Tako ali drugače. Zato sem prepričana, da bi morala vsaka ženska imeti možnost pozitivne porodne izkušnje - mirnega in hkrati opolnomočujočega porodnega izkustva. Seveda pa se mora najprej sama za to odločiti, si to dovoliti in se tej pozitivni porodni izkušnji tudi prepustiti. Priporočljivo je, da to stori ob podpori čustvene, mentalne in telesne priprave na porod. Takšna priprava je, roko na srce, današnji sodobni ženski, ki je pogosto odtujena lastni naravi in instinktom, še kako potrebna, hkrati pa je taka priprava na porod pravzaprav tudi uvodni del porodnega procesa in vstopa v materinstvo.

In tako, vidite, se je skupaj z mojimi otroci rodila tudi moja strastna vera v žensko moč porajanja in instinktivni porod. Nato pa, korak za korakom, tudi spoznanje, zakaj sem tu. In tako sem postopoma zagovarjanje pravnih stališč zamenjala za dejavno srčno podporo drugačnim porodnim pogledom ter ustvarjanju in doživljanju prelepih porodnih zgodb.

Ker je pomembno, kako (se) rodim!

P.s.: Več o mojem porodnem treningu in porodnih podvigih pa v prihodnjih blogih.

Irena Jamšek Halas je certificirana učiteljica priprav na porod, obporodna spremljevalka - dula  za nosečnice in mame v prvih dneh po porodu, certificirana učiteljica masaže dojenčka ter licencirana Bownova terapevtka. Sicer je mama treh otrok, ki v prostem času, po možnosti skupaj z družino, rada biva v dotiku z naravo in dobrimi knjigami, in se z urejanjem vrtička, tekom skozi gozd, plavanjem in dihanjem skozi jogo sprošča in povezuje s seboj. Več o njej in njenem delu najdete na njeni spletni strani Mir-na.si.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.