/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Otrok naj bo psihično zrel

»Nujno se mi zdi, da se otrok čuti dovolj velikega za to in mu to ne predstavlja težav. Se pravi, tega ne 'izsilimo' iz njega s kakšnimi dodatnimi spodbudami ali tolažbami (»Saj si že velik, ... če te bo strah, pokliči sosedo itd ...). Torej, naj ne gre le za potrebo ali željo staršev. Otrok naj bo psihično zrel za to. Prav tako naj bo za to zrel starš. Vsak starš bi se moral vprašati: »Ali bom preživel cel dan v službi in ne bom pod stalnim stresom, ter trepetal kaj se dogaja doma. Bo to preveč zame ali za otroka?«

Razmislek v tej smeri bo nakazal kakšna je stopnja zaupanja otroku in ali je sploh smiselno začeti razmišljati o tovrstni preizkušnji,« meni sociologinja in vzgojiteljica Simona Iglič.

Današnji otroci so vajeni stalnega nadzora

»Ne vem, če so današnji otroci vzgojeni tako, da bi jih lahko puščali same doma (vsaj ne tako kmalu, kot so to počele pretekle generacije). Današnji otroci so vajeni stalnega nadzora, kontrole (ulice izginjajo, v šolah in vrtcih se odvijajo večinoma vodene dejavnosti) in otroci pravzaprav nikjer ne vadijo - biti sami. To lahko pomeni dvojne posledice: Strah, tesnoba pred biti sam. Ali pa podivjati v neizmerni svobodi, ki jo dobiš. Zaupati otroku, ki ga sicer stalno nadziraš je malce paradoksalno.

Kar ne pomeni, da ne bo prišel čas, ko si bomo želeli tako mi, kot otrok, da se preizkusimo v 'biti sam doma'.

Ko bo pri nas čas za tovrstno osamosvajanje se bomo tega verjetno lotili postopoma. Najprej verjetno kratek skok v trgovino, potem mogoče obisk sosede ...,« meni Igličeva.

Na kaj bomo pozorni in kaj bomo naročili; za čas polurne odsotnosti:

- balkon ostane zaprt, in vsa okna tudi

- ne odpiraš nikomur,

- kuhanje odpade!

Osebna izkušnja

»Starši me pravzaprav nikoli niso puščali same. Vse do srednje šole. Potem pa enostavno ni več šlo. Vse do takrat pa je to pomenilo ( poleg večkratnega protestiranja v smislu "zakaj moram iti z vami tja in tja..«), da smo bili zelo veliko skupaj. Pa ne v smislu, da so se ves čas z mano intenzivno ukvarjali. Sploh ne. Bolj je šlo za 'visenje v pretežno odrasli družbi' in tako opazovanje ter spoznavanje svojih staršev.

Torej še en pomislek: Zakaj naj bo otrok sam doma? Ker ne želimo da je z nami, ker nam je odveč?

Mislim, da osnovnošolci spadajo k svojim staršem (čeprav se, sploh proti koncu šolanja zdi, da nas ne potrebujejo več).

Seveda smo odrasli zaposleni in imamo tisoč in eno obveznost. Veliko staršev si zato privošči varuške, da otrok ni sam. To pa je spet svojevrstna situacija. In ena v nizu kontroliranja in nadziranja otrok (pod pretvezo kvalitetno preživetega časa).«

Samostojni otroci

"Kot vedno ostane problem varovanja otrok v socialno šibkih družinah. A v takšnih družinah so otroci že od nekdaj bolj 'prepuščeni' sami sebi (pa ne mislim v negativnem smislu).

Ter verjetno tudi bolj svobodno vzgojeni; tudi tako, da že zelo hitro prevzamejo odgovornost zase. In se vrnemo k začetnemu pomisleku. Ali so današnji otroci sploh vzgojeni tako, da je samostojno bivanje doma nekaj spontanega, kar se zgodi mimogrede - sproščeno. Ali rabijo veliko več vaje; tako starši kot otroci. Prvi, da popustijo stalni nadzor nad otrokom, da začnejo zaupati otroku, da zmore prevzeti odgovornost zase, in drugi, da storijo ta korak - brez da bi se jim to ušlo iz vajeti (ali od strahu ali od svobode)."

Varovanje med sorojenci

"Varovanja bratcev oz sestric ne odobravam. Najprej se mi v glavi odvrtijo prizori iz različnih filmov: sestrica pade v bazen in bratec, ki bi jo moral čuvati je ne reši in zato celo življenje močno trpi.

Varovanje otrok je naloga staršev. In ti si sploh ne znajo misliti, koliko odgovornosti za mlajšega člana avtomatsko občuti in prevzame starejši otrok. Brez, da mu je ta konkretno naložena.

Naj ostane varovanje in vzgoja otrok domena staršev! Otroci pa naj bodo otroci,« je zaključila Igličeva.