/11 /11

Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kdaj se otrok zlaže in kdaj ne? Kako lahko starši prepoznajo razliko med otroško domišljijo, ki je povsem normalna faza razvoja in lažjo smo vprašali zakonsko in družinsko terapevtko dr. Sašo P. Lukek.

Domišljija in laž

Če se kot starši spomnimo našega otroštva, se lahko spomnimo tudi vsaj nekaterih laži, s katerimi smo preizkušali reakcije naših staršev in okolice. Dejstvo je, da se otroci sprva zatekajo v domišljijski, neresnični svet in da kasneje z zavedenem resničnosti tudi lažejo. Naloga staršev je seveda spodbujanje domišljije in preprečevanje laži pri otroku.

Otroci do tretjega leta starosti ne lažejo

Do tretjega leta se otrok uči pomena besed, zato pred tem obdobjem ne moremo govoriti o laži, saj otrok popolnega pomena besed še ni osvojil in je neresnica lahko le posledica nerazumevanja. Med tretjim in četrtim letom pa se z vedno boljšo sposobnostjo razumevanja pomena pri otrocih pojavijo tako imenovani pobegi v domišljijski svet. Tudi temu še ne moremo reči laž, saj otrok koncepta resnice v tem obdobju še nima povsem osvojenega. Med četrtim in šestim letom pa otroci že preverjajo, kaj s svojim pripovedovanjem lahko dosežejo. Tako je takrat še zlasti pomembno, kako starši reagirajo na neresnice, ki si ji otrok privošči. Če gre za domišljijsko igro, ki ne prinaša nobene škode, seveda ni nič narobe, če starši pri tem sodelujejo in s tem spodbujajo otrokovo mišljenje. Pri tem pa postopoma preverjamo, če otrok prepoznava ločnico med resničnostjo in domišljijo.

Otrok se uči preko reakcij svojih staršev

Otrok se preko reakcij staršev uči, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kaj je resnično in kaj ne. Zato tudi v domišljijski igri potrebuje nekoga, ki ga usmerja in vodi. Če pa v pripovedovanju prepoznamo laž, s katero se otrok poskuša nekaj pridobiti oziroma se izogniti nezaželeni posledici, pa je starševska naloga, da otroka usmerja k odkritosti in resnicoljubnosti. Pri tem je pomembno, da laž v tem zgodnem obdobju ne kaznujemo, saj s tem lažnivo vedenje še povečamo. Otrok bo namreč kazen povezoval s tem, da je bila razkrita resnica in ne s svojo lažjo. Tako bo resnica postala tista, ki prinaša kazen in laž sredstvo katerim se kazni lahko izogneš (če je le resnica dovolj prikrita). Za izognitev kazni bo potrebno vedno bolj prikrivati resnico, laži bodo vedno večje in kazni vedno strožje ob razkritju resnice. Pri učenju resnicoljubnosti so tako potrebne izkušnje in zgled, ki kažejo, da laž ne prinaša ugodnosti. Če otroku resnicoljubnost in odkritost postaneta vrednoti, se bo laži izogibal.

Če imate vprašanje o vzgoji, ga lahko Ringarajevi strokovnjakinji, zakonski in družinski terapevtki dr. Saši P. Lukek zastavite TUKAJ.