Osredotočimo se na tisto, kar nam daje voljo, upanje, sanje in ljubezen. Vse hudo namreč s časom mine. (Foto: Arhiv)

/11 /11

V tistem času, ko sem bila sama še majhna deklica, je bilo pozimi pogosto veliko snega. Dvorišče, kjer smo otroci preživeli največ časa, je tako bil za nas pravi raj. Snežaki so nastajali eden za drugim, sosedje so na vrtovih stepali tepihe (tako se je baje tepih najbolje očistil), vihtenje lopat pa je bilo tudi za nas najmlajše povsem običajna navada.

Otrokom nam ni bilo prav nič težko in tudi zaposlitev smo si vedno našli, pa četudi je to bilo le opazovanje konflikta, ko s(m)o se otroci občasno sprli. Otroci smo namreč cele dneve preživeli na snegu in v tem izredno uživali.

Sankali smo se večinoma po cestah, saj v okolici, kjer sem živela, v bližini ni nobenih hribov. Oblečeni smo bili v topla volnena oblačila, saj kakšnih modernih kombinezonov, kot jih imajo današnji otroci, nismo poznali. Rokavice so imeli le redki.

Domov smo običajno prihajali šele takrat, ko se je delal mrak, in še vedno se spomnim, kako je iz naših oblačil curljala voda. Temu smo se seveda smejali in kot bi nam na čase to tudi odgovarjalo. Bilo je vsekakor izredno zabavno.

Najlepši čas v letu pa je bil seveda božič. Ne samo zato, ker smo čakali na darila, ki nam jih pod jelko nastavil Božiček, temveč predvsem zaradi trenutkov, ki smo jih preživeli v krogu družine.

Po božično jelko smo hodili na tržnico, od koder smo jo nekaj kilometrov peš vlekli do doma. Čeprav je pot bila precej zahtevna, smo ob prihodu domov pozabili na težko pot in naporno hojo, ko se nam je sneg vdiral pod nogami, saj je bil namen tega izleta, ki je bil za nas zelo pomemben, dosežen.

Teden pred božičem je stanovanje začelo dišati po najboljših piškotih, ki jih je znala speči le naša mami. Enake piškote peče še danes.

Ko smo sestre zrasle in sčasoma ugotovile, da Božičku pomagajo tudi "škrati", se je v nas prebudil občutek strašne radovednosti. Ali bomo pod jelko našle to, kar smo zapisale v pismu Božičku? Smo bile dovolj pridne? Je letos Božiček pozabil na nas oziroma so njegovi "škratje" morda imeli preveč dela? Kaj pa, če se je škatla z darili kje založila?

Veliko je bilo vprašanj, zato se je naša radovednost seveda vse bolj stopnjevala. Ko sta bila starša odsotna, smo prebrskale celo stanovanje, da bi našle darila. Tega jima seveda nikoli nismo povedale, saj smo vedele, da jima ne bi bilo všeč. Že samo hihitanje in skrivno pomenkovanje je bilo dovolj, da je bilo naše pričakovanje na božični večer še toliko slajše.

Naša jelka je bila vsako leto okrašena zelo lepo. Vedno je bila polna okraskov in najboljših čokoladnih bombonov, ki smo jih smeli pojesti šele po božiču. Takrat smo kakšnega podelili tudi z našo psičko, ki je komaj čakala trenutek, da tudin ona dobi svoj čokoladni priboljšek.

Vse te lepe božične trenutke sem poskušala pričarati tudi v svoji družini, ko sem sama postala mama. Trudila sem se, da bi tudi moja hči in njena sestrična ta čas doživeli kar se da čarobno - v soju kraguljčkov, ob skupni peki peciva, valjanju po snegu in pisanju pisma Božičku.

Ko sta že hodili v šolo, sta punci vsako leto pripravili božični program, za katerega sta v celoti poskrbeli povsem sami. Večkrat jima je pri koreografiji na pomoč priskočil tudi majhen nečak, pa čeprav je korake večinoma izbiral po svoje. Starši smo bili seveda vedno najboljša publika, ki jih je nagradila z močnim aplavzom in prihodom Božička.

Ko se danes ozrem nazaj in se spominjam tistih prečudovitih božičnih večerov, ko smo sedeli ob obloženi mizi, peli božične pesmi, se greli ob topli peči, grizljali jabolčne krhlje, v snegu pešačili do cerkve, kjer je potekala polnočna maša, se zjutraj prebudili v čaroben božič in preživeli najlepši božični dan ... imam občutek, kot da se je vse to zgodilo šele včeraj.

In tako s temi lepimi spomini in upanjem zrem v prihodnost.

Res je, letošnje leto je za vse neprijetno. Pa ne samo zaradi situacije, v kateri smo, temveč tudi - ali morda celo predvsem - zato, ker ob zame (in verjetno tudi za marsikoga drugega) najlepšem prazniku v letu ne bomo mogli biti skupaj s svojimi najdražjimi.

Toda, kot pravi pregovor, da za vsakim dežjem posije sonce, se poskusimo osredotočiti na tisto, kar nam daje voljo, upanje, sanje in ljubezen. Vse hudo namreč s časom mine.

Prepričana sem, da bomo ob naslednjem božiču lahko ponovno peli božične pesmi, skupaj klepetali in se smejali, pa tudi brskali po predalih in se spraševali, le kaj nam bo prinesel Božiček. In obujali vse tiste čudovite trenutke, ki so za nami in pred nami. Ponovno tipali hladne sinje bele snežinke, spomladi vonjali cvetje, poleti okušali slano vodo in se jeseni ponovno pripravljali na še eno čarobno zimo.

Moderna babi ali Mojca Cimerman je profesorica razrednega pouka in že vrsto let zaposlena kot učiteljica na osnovni šoli, sicer pa mama in babica, ki je skupaj s svojo hčerko ustanovila podjetje BOOST UP - digitalno agencijo za internetni marketing.

Več o njej najdete na njeni spletni Modernababi.si in na njeni Facebook strani.