Če jaz ne vidim strahu, morda tudi on ne vidi mene.

/11 /11

Strah je votel, okrog ga pa nič ni, pravi star ljudski pregovor, s katerim poskušamo otroke (pa tudi prestrašene odrasle) prepričati, naj jih ne bo strah. Česar koli že se bojijo.

Toda, je to res prava pot do soočanja in zdravega integriranja tega osnovnega čustva, s katerim se rodijo že novorojenčki?

Sama izhajam iz družine, v kateri strah ni obstajal oziroma je bil strah (poleg jeze in žalosti) eden od nezaželenih in hitro pregnanih čustev. Različne taktike preganjanja strahu - od bizarnega potenciranja strašne situacije vse do smeha do zmanjševanja pomena strahu in cilja, katarega potencialnega izguba me je pahnila v občutenje strahu - mi v resnici še danes pridejo zelo prav, ko se znajdem sredi tega vseprežemajočega občutka.  

Pa vendar se dobro spominjam, da bi v tistih trenutkih kot prestrašena deklica potrebovala ne le to, da mi odrasli pomaga strah zmanjševati in ga odganjati, temveč tudi nekoga, ki bi bil pripravljen temu mojemu velikemu, pa četudi namišljenemu strahcu pogledati v oči. Se z njim soočiti brez potrebe, da mora takoj stran.

"Česa te je najbolj strah? In kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi se tvoj največji strah uresničil?" sta le dve vprašanji, ki bi mi kot deklici gotovo zelo pomagali in s katerima se s strahom soočam danes kot odrasla.

Pogosto namreč ugotavljam, da tako zmanjševanje kot preganjanje strahu deluje le kratkoročno, saj dokler se s strahom zares ne soočim in pomirim, me bo lovil. Počakal na idealen trenutek, ko bom popolnoma nepripravljena, in me iznenada presenetil. Bum! 

Pogosto potrebujem kar nekaj krogov bežanja in lovljenja, da si drznem biti dovolj pogumna in ob njegovem naslednjem napadu ne zbežim. Temveč se usedem poleg njega in mu pustim, da mi nariše vse najbolj strašne scenarije. Ker v tem je zares pravi profesionalec. Kakšna domišljija in dramaturška sposobnost! Še najbolj strašne grozljivke in trilerji se lahko skrijejo pred zgodbami, ki jih zna zelo plastično narisati strah.

Ni čudno, da si majhni otroci v strahu kar pokrijejo oči. In še manj je čudno, da odrasli pogosto vse življenje bežimo pred svojimi najglobljimi strahovi, ki nas v življenjskih odločitvah v resnici vodijo bolj kot se zavedamo.

Kako torej otrokom privzgojiti zdrav odnos do strahu? Preden otroka začnete prepričevati, kako je njegov strah v resnici pretiran, mu najprej samo prisluhnite. Naj vam brez vašega primerjanja njegovega strašnega sveta z realnim svetom pove, česa vse ga je strah in zakaj.

Skupaj z njim mu pomagajte na plano spraviti vse strašne misli. Tudi tiste nelogične, nerazumske in fantazijske. Dopustite mu, da njegov strah zaživi pred vami v vsej svoji veličini, ki je prevzela otrokovo srce, telo in dušo. To seveda ne pomeni, da se boste skupaj z njim tresli od strahu. Le bodite pogumna priča, ki se ne boji niti najbolj strašnega zmaja na svetu.

Res je, za to boste potrebovali kar nekaj poguma. In morda prav zato starši preganjamo otroške strahove - ker jim v resnici nismo kos. Saj smo globoko v sebi tudi sami še vedno prestrašeni otroci.

Šele, ko boste zares dodobra spoznali otrokov strah, lahko otroku pokažete svojo, pa tudi zelo koristno podobo te strašne pošasti. Ker je v resnici marsikdaj v življenju zelo dobro, da nas je strah. Strah nas namreč prebudi, pritegne našo pozornost in nam pomaga zbrati vse rezerve energije, ki jo v strašnih situacijah potrebujemo. Če seveda ne zamrznemo.

Zato otroku zaupajte vse svoje uspešne strategije, ki vam pomagajo premagovati strahove. In ga ne pozabite potolažiti, da vsako še tako intenzivno čustvo s časom vedno zbledi oziroma ga zamenja novo čustvo. In kaj je lahko strašnejše od največjega strahu na svetu?

Vse to so sporočila in doživetja, ki jih mora otroka slišati in doživeti več kot stokrat, da jih ponotranji. Največji vtis bodo pa nanj naredila takrat, ko bo videl in čutil, kako zelo je mamo ali očeta strah, pa vendar od strahu in strašne situacije ne beži ali je zanika, temveč se z njo pogumno sooča in jo tako korak po korak uspešno premaguje.

Saj veste, največ vzgajamo z vzgledom. Tudi, ko gre za strah. Zato lastnih strahov nikar ne skrivajte pred otroci, saj četudi o njih ne govorite, jih otroci čutijo. In jih je zato še bolj strah - saj mora biti zares nekaj strašnega, če si niti mama oziroma oče ne upa govoriti o njem.

Zato otrokom pokažite svoje strahove, pa tudi poti, kako se s temi strahovi soočati, z njimi živeti ter jih zamenjati za pozitivne spremembe, pogumna dejanja in nove življenjske poti.        

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.