|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

BLOG: Vrtec - Vrt, kjer rastejo otroci

Helena Primic, urednica Ringaraja.net, 13.5.2020
Tako kot rastline na vrtu tudi otroci v vrtcu potrebujejo zadovoljene vse pomembne življenjske potrebe, da lahko zdravo rastejo in se razvijajo. Tako telesne kot psihične.

image
Otrok za zdrav razvoj nujno potrebuje tudi dotik.
/11


Če dobesedno prevedemo besedo kindergarten, ki v več jezikih pomeni vrtec, dobimo otroški vrt oziroma vrt, kjer rastejo otroci. Tako kot je zeliščni vrt vrt, kjer rastejo zelišča.

In tako kot rastline na vrtu tudi otroci v vrtcu potrebujejo zadovoljene vse pomembne življenjske potrebe, da lahko zdravo rastejo in se razvijajo. Tako telesne kot psihične.

To seveda vsi vemo - tako starši kot strokovnjaki, zaposleni v vrtcih, in država. Pa vendar so slovenski vrtci v petek, 8. maja 2020, od Ministrstva za šolstvo, izobraževanje in šport (MIZŠ) prejeli okrožnico s priporočili za postopno odpiranje vrtcev, ki vsebuje tudi zelo nečloveška in nekatera praktično nemogoča higienska priporočila Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

 

Recimo priporočilo, da naj si otroci ne delijo igrač. Mi lahko kdo prosim razloži, kako naj se potem otroci sploh igrajo skupaj? Recimo s kockami, ki jih zgradijo in podrejo, ali punčkami, ki jih preoblačijo in si jih podajajo?

Ali priporočilo za vzgojitelje, ki bodo hranili mlajše otroke, naj se po možnosti izogibajo položaju, kjer sta oba obraza (otrokov in obraz vzgojitelja) v isti višini, saj ne bodo mogli vzdrževati medosebne razdalje. Ali naj vzgojitelj medtem, ko hrani otroka, gleda stran, ali je bolje, da ga hrani od zgoraj oziroma od spodaj?

In da ne omenjam priporočila, da naj tako otroci kot odrasli spoštujejo vsaj 1,5-metrsko medosebno varnostno razdaljo in se izogibaju dotikanju drug drugega. Kako hudiča bodo vzgojitelji prepričali otroke, da se po treh mesecih, ko so morali biti doma in so močno pogrešali svoje vrtčevske prijatelje in vzgojitelje, ne bodo smeli močno objeti in si z dotikom pokazati, kako zelo se imajo radi?

Večina staršev me pomirja, da naj ne delam panike po nepotrebnem, ker so to vendarle samo priporočila in se v praksi vse to dejansko ne bo izvajalo, saj vsi vemo, da enostavno ni možno in je to zares nečloveško tako do otrok kot vzgojiteljev.

Toda, zakaj potem takšna priporočila? In kaj je v vrtcu sploh izvedljivo? Je sploh možno (in zdravo!) omejevati dotike med otroki in njihovimi varuhi? In otrokom preprečiti, da bi se igrali z istimi igračami, če pa jim starši že vse življenje pripovedujemo, da je bistvo vrtca ravno v tem, da se lahko igrajo skupaj s prijateljčki?  

 

V resnici strašno spoštujem in občudujem tako vzgojitelje kot učitelje, še posebej v tej nori situaciji, saj so že velikokrat dokazali svojo izjemno prilagodljivost in sposobnost otrokom na nežen način predstaviti tudi najtežja vrtčevskega in šolska pravila. Tako da niti malo ne dvomim, da bodo svojo nalogo odlično opravili.

In otroci jim bodo seveda sledili. Ker, kar je rekla vzgojiteljica v vrtcu ali tr'šica v šoli, je za otroke v večini primerov sveto. Pa četudi se starši doma razburjamo ter bentimo nad vrtčevsko, šolsko ali/in državno politiko. 

In ravno to me najbolj skrbi - to, da so otroci pripravljeni požreti vse, kar jim serviramo odrasli. Še posebej, če to počnemo prijazno in z dobrimi nameni tako za njih kot celotno družbo. Otroci so namreč strašno družbeno odgovorni. Tudi, če bodo zaradi tega zanikali lastne občutke in povsem izgubili zaupanje vase. Odrasli pa že vemo, kaj je dobro za njih in vse ljudi na svetu!

Pa res vemo?

 

Nikoli ne bom pozabila eksperimenta, o katerem nam je pred več kot 20 leti na gimnaziji pripovedovala učiteljica sociologije. Šlo je za eksperiment iz časov, ko so znanstveniki še delali tiste skrajno neetične eksperiemente na ljudeh.

Pri omenjenem eksperimentu so psihologi in sociologi skupini dojenčkov zadovoljili čisto vse osnovne telesne potrebe - bilo jim je toplo, bili so previti in siti, tudi na svežem zraku in z možnostjo svobodnega gibanja, toda vse to so počeli ljudje v maskah in skafandrih s čim manj stika, zato da dojenčki niso dobili nobenega človeškega dotika, nobenega smehljaja, besede ali kakšne druge oblike verbalne oziroma neverbalne komunikacije ter nobenega znaka človeške topline in ljubezni. Kot bi zanje skrbeli roboti.

Dojenčki so kljub temu, da so imeli zadovoljene vse osnovne življenjske potrebe razen potrebe po socializaciji in ljubezni, zelo kmalu (če se prav spomnim v nekaj mesecih) umrli.

Ja, pomanjkanje dotika in ljubezni dobesedno ubija!

 

Seveda ne pravim, da bodo v teh izrednih razmerah otroci v vrtcih deležni takšnega robotskega varstva, saj so zaposleni v vrtcu vendarle v veliki večini sočutni, topli in ljubeči ljudje. Rada bi le poudarila, kako zelo je za otroke (in tudi odrasle!) pomemben dotik. Pa čeprav s sabo prinaša potencialno možnost okužbe.

Morda je človeštvo prišlo do pomembnega razpotja, ko se bo moralo odločiti: Kaj mi je bolj pomembno - to, da ostanem Človek ali to, da se izognem morebitni okužbi z virusi, ki so itak ves čas okrog nas in del našega vsakodnevnega življenjskega okolja, tako doma kot v javnih prostorih?

Sama sem tako zase kot za svoji hčerki izbrala pot dotika in ljubezni. Pa četudi se okužimo s Covidom-19 in se nas bodo zato kakšni ljudje morda izogibali ali nas celo metali iz trgovin, ker bi jih lahko okužile s tem novim koronavirusom. Na silo pa se že prej nismo nikogar dotikale, ga objemale in poljubljale.  



 

helena primicHelena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

BLOG: Kaj nas čaka jeseni?
Nas jeseni zares čaka nov val pandemije z mutiranim koronavirusom? Bomo v jesenskih mesecih zares spet zaprti in se bo s...
6
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
4
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
4
Kdaj je čas za kahlico?
Tako kot na skoraj vseh področjih otrokove vzgoje se tudi pri navajanju na kahlico teorija in praksa skozi čas spreminja...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


BLOG: Kako biti OK v časih, ki niso OK?
Čeprav se imam za precej stabilno in prisebno osebo, me tale vihar okrog koronavirusa močno premetava. Pa čeprav poskuša...
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
photo
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...




ime
Lelly28 RR

kaj vam je oz. vam je bilo najbolj pomembno pri izbiri otrokovega imena?