|
/11
"Lahko bi mi ponudili napredovanje. Vodila bi manjšo ekipo in direktno poročala, zato bi bilo več stresa, ampak več plače. Kaj misliš o tem?" Neodločno sem začela pogovor o tem z možem, medtem ko sem stala pri kuhinjskem koritu.
Ustavil se je med igro z otroki in me pogledal.
"Zakaj mi najprej ne poveš, kaj ti misliš o tem?" me je vprašal.
Njegov odziv me je presenetil. Nisem bila prepričan, da mu bo všeč ideja o več denarja ali o več stresa. Vendar sem bila prepričana, da bo izrazil svoje mnenje, na katerega se bom morala odzvati.
V 17 letih sva se naučila, da direktno poveva, kar je treba povedati.
"Mislim, da smo zdaj na dobrem mestu in v celotnem najinem odnosu nikoli nisva bila dobra v tem, da sva oba pod velikim stresom. S tvojo delovno obremenitvijo in stresom v zadnjem času se mi zdi slaba odločitev, da bi to zdaj dodala v mešanico. Čez leto ali dve zagotovo. Ampak zdaj mislim, da bi vsi trpeli," sem rekla.
Počasi je prikimal in bil tako presenečen nad mojim odzivom kot jaz nad njegovim. "Mislim, da imaš prav. Zdaj ni pravi čas."
In oba sva se vrnila k temu, kar sva počela prej. Razmišljala sem, da bi morala biti razburjena zaradi najinega pogovora. Ampak nisem bila.
PREBERITE TUDI: 15 slik situacij v starševstvu, na katere nas ni nihče pripravil
Najina dvojčka sta stara 16 mesecev. Rodila sta se v 33. tednu. V inkubatorju sta preživela mesec dni. Večji del svojega prvega leta življenja sta imela vneta ušesa, potem so se pojavile težave s pljuči - v bolnišnici smo bili kar trikrat.
Zdelo se mi je, da ju vedno samo vozim k zdravniku ali delam pozno v noč, da bi nadomestila dan, ko me ni bilo v službi. Tako dolgo nismo imeli celotne noči neprekinjenega spanca, da se sploh ne spomnim zadnjič, ko se je to zgodilo. Vendar sta zdrava. In srečna.
Na papirju ni bilo razloga, da ne bi razmišljala o tej hipotetični promociji. Preživeli smo najhujše. In to sem si zaslužila. V podjetju sem bila štiri leta. Vzpostavila sem trdne odnose. Pokazala sem jim, iz česa sem. Izpopolnila sem svoje sposobnosti in dokazala svojo vrednost. Med najtežjim letom v svojem življenju sem vložila veliko dela.
To je bila neverjetna priložnost in morala bi si jo želeti.
Ampak si je nisem.
In tisti del mene, ki si je želel dosežke, ni vedel, kaj naj si misli o tem dejstvu.
PREBERITE TUDI: Duhovito pismo nenaspane mame!
Današnji dan se je začel z moževim alarmom ob 5:15. Težki koraki in težke veke, medtem ko se opotekam pod tuš, preden pride na vrsto kava, zdravila in da nekaj pojem, dokler lahko. Ker ob 6 se bo začel Eli oglašati v svoji posteljici in klicati, da je lačen.
Včasih se mu pridruži tudi Sam, danes pa se je samo kotalil po svoji posteljici in čakal, da prižgem luč in pojem: "Baby, baby ... my small boys." Sploh ne vem, od kod to, ampak tako začnemo vsak dan skupaj. Vrtita se po postelji, poskušata vstati, nato pa skačeta. Vsakega posebej poljubim in se poskušam spomniti, koga sem včeraj najprej preoblekla, da lahko danes zamenjam.
Očka se nam pridruži, potem ko je nalil mleko, ravno v času, da pomaga obleči golega otroka, do katerega še nisem prišla. Zajtrk prihaja z glasbo. Alexa igra Justina Timberlakea ali nekaj pop mešanice, fanta pa plešeta na svojih otroških stolih - se hihitata ob naših norčijah, medtem ko poskušava v njuna usta spraviti še en grižljaj, na hitro popijeva kavo, spakirava kosilo in zamenjava čisto posodo za umazano.
Petinštirideset minut po tem, ko sem prižgala luč v njuni sobi, smo v avtu in na poti v vrtec. Včasih s kuhinjskim priborom ali glavnikom v roki. Včasih v solzah, ker mama ne dovoli, da bi s seboj vzela ponev.
Šele ko sem na parkirišču pred službo, se ustavim in zadiham. Dve uri in pol sem že budna in delovni dan se še sploh ni začel. Ko hodim proti pisarni, se spet spomnim ideje o napredovanju in moji pripravljenosti, da jo tako enostavno zavrnem. Vse tukaj je v nasprotju z vsem, kar vem o sebi. Nenehno si postavljam vprašanje ... Toda ali si tega res ne želiš? Ali si prepričana?
Odmeven odgovor mojega srca je: "Da. Da, sem."
PREBERITE TUDI: Zakaj so mame čarobna bitja?
In prvič se zavedem, da me je materinstvo resnično spremenilo.
Večino prvega leta njunega življenja sem si govorila, da sem še vedno ista oseba. Razmišljala sem, da ko pridemo čez najhujše, bo spet čas za pisanje in branje ter moje rituale.
Ko pa pridemo do tega mesta, kjer so stvari kaotično mirne, se zavedam, da čeprav lahko naredim prostor za te moje stvari (in v nekaterih pogledih to počnem), izberem svoje otroke. Brez samobtoževanja, brez dvomov in brez primerjave z drugimi ženskami.
V tem obdobju njihove rasti in razvoja, ko bom postavila temelje za preostanek njunega življenja, sem se odločila, da bom svoj um in energijo vložila v uživanje v teh trenutkih in ne bom hitela z njunim uspavanjem, da bom lahko prej prišla do računalnika.
Učila ju bom, se učila od njiju in se smejala z njima. Konec dneva bom izčrpana padla v svojo posteljo, in vedela, da sem dala vse od sebe, in vedela, kakšne so moje osebne meje v tem obdobju.
Za ta kratek čas, ko sem njuno vse, bom pustila tisto drugo različico sebe. Ker sem prepričana, da se bova vzdolž poti zopet nekje srečali.
PREBERITE TUDI: Sin, nisem naredila domače naloge namesto tebe
6
5
4
4
Ringaraja.net je največji specializirani spletni portal za mlade starše in nosečnice v Sloveniji. Staršem in bodočim staršem omogoča dostop do kakovostnih informacij o zanositvi, nosečnosti, razvoju, zdravju ter vzgoji otrok in partnerstvu.
