/11 /11

Krči pomeni enako kot kolike, le da je to tuj izraz za enak pomen besede. Po uradni medicinski razlagi naj bi dojenček imel kolike takrat, ko neutolažljivo joka vsaj tri ure na dan, tri dni v tednu in tri tedne zaporedoma. Vendar je to res zgolj uradna zdravniška definicija. Vsak starš najbolje pozna svojega dojenčka in tako dobro ve kakšno je splošno otrokovo razpoloženje in kdaj joka neutolažljivo, brez posebnega razloga. Tako bi nekako med dojenčke, ki jih pestijo težave s kolikami, lahko uvrstili tudi tiste dojenčke, ki ne ustrezajo "pravilu treh". Kajti, redki so tisti dojenčki, ki ustrezajo točno temu opisu. Večina jih je takih, ki jokajo manj kot tri ure na dan in manj kot tri tedne zaporedoma. Ogromno pa je tudi takih, ki prejokajo še veliko več.

Kdaj se krči najpogosteje pojavijo?

Kolike naj bi se pojavile nekje okoli drugega tedna dojenčkove starosti in lahko trajajo do tretjega, četrtega meseca, pri nekaterih izjemah tudi dlje, celo do šestega meseca in več, vendar so to res redki primeri. Najizrazitejše kolke naj bi nastopile nekje okoli šestega tedna. Kolike lahko nastopijo tako pri prvorojencu, kot tudi šele pri tretjem, četrtem otroku, ne glede na to ali so ostali otroci imeli kolike ali ne. Tu ni pomembna izkušenost staršev, saj težave s kolikami lahko doletijo vsakega starša.

Različne teorije glede vzrokov za krče

Glede na širino zgoraj omenjenih težav, ki jih kolike povzročajo, je posledično nastalo tudi več različnih teorij o vzrokih za pojav kolik pri dojenčkih. Naštejmo samo nekaj najodmevnejših:

• Trebušne težave, tako manjše (vetrovi, krči, zaprtje …), kot večje (gastroezofagealni refluks, intoleranca na določeno vrsto hrane …).

• Materina anksioznost (dojenčkova mama je nervozna, ne zaupa sama sebi, kar otrok občuti in se prav tako odzove z anksioznostjo).

• Nezrelost centralnega živčnega sistema (dojenček preko dneva dobiva veliko različnih informacij, ki jih njegovi nezreli možgani še niso zmožni obdelati, kar pri otroku povzroči utrujenost in preobčutljivost).

• Težavna osebnost (dojenčki z bolj izrazito močno osebnostjo in močnim temperamentom naj bi več prejokali, kot tisti dojenčki, katerih osebnost in temperament sta bolj mila)

Za vse zgoraj omenjene teorije bi lahko rekli, da so neutemeljene. Če vzamemo za primer najbolj priljubljeno, Trebušne težave, lahko v nekaj stavkih to teorijo ovržemo. Večina dojenčkov ima težave z vetrovi, podiranjem kupčka,…, pa vendar zaradi tega ne jokajo vsi. Prav tako se težave z vetrovi in kupčki pojavljajo od rojstva pa do neomejene starosti dojenčkov, zakaj bi potem ravno v nekem obdobju povzročali neutolažljiv jok. Ravno tako se tudi pri nedonošenčkih kolike pojavijo šele v drugem tednu starosti po določenem roku poroda, ker nedonošenčki prej večino časa samo spijo. Kolike se ponavadi umirijo z zibanjem, stiskanjem, "šuškanjem" in podobno. In to nima nobene povezave z omenjenimi trebušnimi težavami.

In kaj je potem vzrok za kolike?

Nekateri dojenčki imajo lahko ogromno težav s prebavo, lahko jih izpostavite hrupu (v mejah normalnega seveda), skratka, ne zmoti jih nič. Lahko zaspijo in se umirijo kjerkoli. Medtem ko drugi dojenčki ne prenesejo nobenega hrupa, kupček, ki ga poderejo jih spravi iz tira, za spanje potrebujejo mir,… . Ti dojenčki so pač bolj občutljivi. Razlog za to pa tiči v samopomiritvenem refleksu, ki ga ima bolj ali manj razvit vsak otrok. In tisti dojenčki, ki veliko časa prejočejo, zaradi stvari, ki jih mi še opazimo ne, so bolj razdražljivi in dovzetni za jok, ker njihov samopomiritveni refleks še ni popolnoma razvit. Vsaka stvar jih hitro zmoti, potem pa se ne znajo pomiriti. Na koncu se ne jokajo več zaradi vzroka, ki jih je pripravil do joka, vendar se jokajo, ker jih moti lasten jok, ki ga ne znajo sami od sebe kontrolirati. Temu lahko rečemo kolike. Taki dojenčki, potrebujejo več stiskanja, občutka materine bližine, domačih zvokov (šumenja), počasnih gibov, tihih do zmernih glasov, občutka omejenosti njegovega lastnega telesa, zibanja, več bočnega položaja (ki prepreči moro refleks) in pa seveda dudico ali karkoli drugega, ki mu pomaga pri sproženju refleksa samopomiritve. Večkrat, ko bo dojenček občutil vse zgoraj našteto, hitreje se bo naučil pomiriti sam od sebe.

Ne pustite dojenčka jokati!

Ni potrebno čakati na določeno starost dojenčka, da bi se kolike prenehale. Zaupajte svojemu občutku, ne poslušajte drugih. Vi sami najbolj veste, kdaj si želite vašega dojenčka stisniti k sebi in ga zazibati. Večina jih misli, da se pri kolikah pač ne da nič pomagati, minejo ko minejo, vendar to ni res. Dojenčka nikar ne pustite da se joka, ker ima kolike. Vzemite ga k sebi, vztrajajte, tudi če z rokami krili na okoli in se joka na vse grlo, ga stisnite k sebi in mu s svojim telesom omejite njegov prostor (če ne gre drugače ga lahko tudi ovijete), ga zazibajte v bočnem položaju, mu rahlo prišepetavajte ššššššššššš na uho in mu držite dudico v ustih dokler se ne bo počasi začel umirjati in lepo sesati dudice, toliko časa, da bo na zadnje zaspal.

Pa ne skrbite, s tem ga ne boste razvadili. Samo pokazali mu boste primeren način za samopomiritev. S tem pa boste dosegli tudi to, da bo dojenček, kot vsi ostali družinski člani, bolj miren in spočit.

Preberi še:

Ko nastopijo kolike ...

Več o otrokovem razvoju v prvih mesecih in kolikah