|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Katrin: Moja porodna zgodba 2

Uredništvo Ringaraja.net, 30.3.2011
Odpeljali so me v porodno sobo, mi predrli mehur, nato pa začeli iskat moža. »Kje pa je vaš mož, saj bo še porod zamudil?« OK, pa kaj je z vami, sem si mislila; saj sem komaj prišla, imam še nekaj ur, ne morem kar rodit …

image
/11


 


Ringarajin uporabnik: katrin

Datum: januar, 2008

Tip poroda: naravni porod

Število dni v porodnišnici: 3 dni 

Porodnišnica: Ljubljana

Ocena porodnišnice:

Komentar ocene: Osebje pri porodu enkratno:)) Vsi ostali so prijazni, če si ti prijazen do njih:))

 


 

 

Bil je petek, 11.1.2008 (skoraj teden dni pred pričakovanim rokom). Zbudila sem se kot po navadi in oblekla Kajo, da jo peljem v vrtec. Ko sem pogledala skozi okno, sem ugotovila, da sem popolnoma mirna, kar preveč. Počutila sem se skoraj blaženo, dvignjeno, ne najdem druge besede. Svoje občutke sem pripisala pogledu skozi okno, kajti nebo tisto jutro je bilo rdeče obžarjeno, pravljično – nikoli ne pozabim tega pogleda.

V vrtec naju je peljal svak, kajti ravno tisti dan sem bila brez svojega avtomobila. Šla sva še v bližnji lokal na kakav, česar nisem še nikoli prej naredila. Dopoldne sem tavala po hiši, brez volje do dela in brez prave ideje, kaj naj bi sploh počela. Kmalu je prišla prijateljica na kavo in me spraševala, kako se počutim. Rekla sem, da me sicer nekaj špika vsake toliko in da to zagotovo niso popadki (saj popadki menda bolijo, ne?), sicer pa sem popolnoma OK. Po prijetnem in sproščenem klepetu sva se poslovili; prišel je gospod, ki nam je dotočil kurilno olje. Vprašal me je: »Kdaj pa imate rok, gospa?« Naslednji teden mu mirno odgovorim.

Bilo je okrog enih dopoldne, ko sem šla na stranišče in opazila krvav madež na spodnjih hlačkah. Srce mi je začelo hitreje utripati, misli so mi begale. Poklicala sem svojo sestro, ki je imela za sabo že dva poroda. Klicala je v porodnišnico in me skoraj napodila v Ljubljano. »Takoj se moraš it pokazat!«

Seveda ni bilo nikogar, ki bi me lahko peljal v Ljubljano tisti trenutek, meni pa se tudi nikamor ni mudilo. Poklicala sem moža, ki je bil v Ljubljani v službi. Želel me je priti iskat, pa sem mu rekla, da ni potrebno, bom že nekako prišla do porodnišnice. Prijateljica, ki je bila dopoldne pri meni, je rekla, da me lahko pelje ob treh. In tako sta mi ostali še dve uri. Hodila sem gor in dol po hiši, si pripravila vse potrebno za odhod v porodnišnico (za vsak slučaj). Klicala sem še babico, če gre lahko po Kajo v vrtec in da jo zvečer pridemo iskat. Tudi Kaji sem pripravila torbo, če se slučajno ne vrnem domov.

Med vožnjo v Ljubljano, me je prijateljica spraševala, če imam popadke, kako se počutim. Popadkov nisem imela, počutila sem se odlično, bila sem mirna in hkrati v nekem pričakovanju. »Saj se grem samo pokazat«, sem rekla. »Vse je v redu.«

Malo po četrti uri je prišel mož in skupaj sva vstopila v porodnišnico. Tam so me priklopili na CTG in merili popadke, čeprav sem jaz vztrajno trdila, da popadkov nimam. Ko me je spet nekaj nežno uščipnilo v trebuhu, mi pravi sestra: »Ste čutili to?« »Sem.« »To so popadki, gospa«, mi je dejala smeje. Aha, OK, sem si mislila, če vi tako rečete.

Sledil je pregled, ki se ga še vedno spominjam v živo. »Zakaj ste pa prišli, gospa?« »No, rok imam naslednji teden, popadkov ne čutim, doma pa sem opazila kri na spodnjih hlačkah«, ji odgovorim. »No, pa poglejmo«, je sledilo in čez nekaj minut: »Gospa, tamle zadaj se preoblecite, mož pa naj vzame vaše stvari.« »Prosim?«, sem bila popolnoma šokirana. »Ja, rodit greste, a ne?«, sem dobila v odgovor.

Še vedno nisem dojela, kaj se dogaja okoli mene, bilo je vse tako čudno, oddaljeno. Bila sem popolnoma nepripravljena. Poslali so me v sobo za klistiranje, kjer je sledil nov šok. »Ooo, nič se ne bomo klistirali, ni časa! Odprti ste 6 cm!« Pa kaj vsi norijo okrog mene in me nekam podijo, kam se vsem tako mudi, sem si mislila.

Odpeljali so me v porodno sobo, mi predrli mehur, nato pa začeli iskat moža. »Kje pa je vaš mož, saj bo še porod zamudil?« OK, pa kaj je z vami, sem si mislila; saj sem komaj prišla, imam še nekaj ur, ne morem kar rodit …

V trenutku, ko so mi predrli mehur, so se pričeli popadki, močni in boleči (sedaj sem jih čutila!), videla sem, da so že prižgali lučko za novorojenčka in pripravili oblekice, pa še vedno nisem dojela, da rojevam. Dva močna pritiska in glavica je bila zunaj! Še enkrat in konec! Videla sem deroče se bitje (za razliko od Kaje, se je Anže pričel jokat takoj!): »Fantka imate!«

Smeh na najinih obrazih, nepopisno veselje, olajšanje: »A to je bilo to? Je konec?« V vsej tej naglici, je ponosni očka prerezal popkovino, pozabil fotografirati najin čudež, pa nič zato.

Neizmerno hvaležna nekomu tam zgoraj, ki me ima rad, sem stisnila Anžeta k sebi in sledil je prvi podoj. Mož je pričel pošiljati prve SMS-e o veseli novici; lahko si predstavljate, da se prijateljica, ki me je pripeljala v Ljubljano, še ni vrnila domov, ko sem jaz, malo čez peto uro popoldne, že v drugo postala mama.

Hvala možu, ki mi je stal ob strani, hvala babici Karmen in Jeleni (že drugič!) ter ostalemu osebju tisti dan in pa seveda prijateljici, ki je rekla, da me v tretje ne pelje v porodnišnico (ker bom rodila že v avtu!).

Anže že sedaj zajema življenje z veliko žlico, je radosten in nasmejan, vse ga zanima, vse veseli; s sestrico sta zelo povezana in vsak dan nas s čim preseneti. Njegovi domišljiji ni konca. V hecu večkrat rečem: »Kakor hitro je prišel na svet, tako hitro tudi živi. Nič mu ne uide, nič ga ne preseneti.«

Za konec še misel, ki naj vas spremlja, vsakič ko pogledate svoje male zaklade: »Najvišja nagrada za naporno delo ni tisto, kar zanj dobiš, ampak tisto, kar ob njem postaneš.«


Preberi še:

Objavi svojo porodno zgodbo

Seznam porodnih zgodb

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Prepovedana opravila za nosečnice
Čeprav so nosečke nagnjene k temu, da morajo pred porodom do potankosti urediti svoje gnezdece, je priporočljivo, da se ...
28
Zgodnji znaki nosečnosti: Izcedek
Zanositev povzroči številne spremembe v ženskem telesu in ena od teh je trdnost in položaj materničnega vratu. S spremlj...
5
Domači test nosečnosti s pomočjo sladkorja
Če mislite, da ste noseči in bi radi v tem trenutku izvedeli, če je to res, pa doma nimate originalnega testa za nosečno...
4
7 znakov, da se maternični vrat aktivno od...
Ko otrokova glavica potuje po porodnem kanalu navzdol, se na zadnjici pojavi rdečo-vijolična ali rjavkasta črta. Bolj ko...
4



Stres v nosečnosti lahko škoduje otroku
Rezultati najnovejših raziskav so pokazali, da lahko čustvena in psihična napetost v času nosečnosti slabo vpliva na ner...
10 načinov, kako partnerju razkriti nosečnost
Zbrali smo 10 zabavnih in kreativnih načinov, kako partnerju sporočiti, da bo očka.




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?