Anže Čokl

/21 /11

Foto: EKO Hotel v neokrnjeni naravi na robu Triglavskega narodnega parka in Julijskih Alp.

Anže je študiral na strojni fakulteti, študij pa je končal z diplomo o energetsko varčnih objektih.

Že med študijem se je resno lotil posla

S prijateljem sta kupila založniško podjetje, kjer je skrbel za marketing in trženje. Po letu in pol je pot nadaljeval v podjetju MPM Engineering, kjer je izvajal različne projekte, eden izmed njih je bil tudi Bohinj Park EKO Hotel.

»Pri projektu sem že od začetka, tako da do podrobnosti poznam prav vse. Glede na to, da je moja stroka strojništvo, me marsikdo vpraša, kako sem se znašel v turizmu. Ker gre za energijsko varčen eko hotel, je moja stroka velik plus, poleg tega na stvari gledam malo drugače in tudi drugi, ki se ukvarjajo s turizmom, v meni vidijo svežino, saj velikokrat dam nove ideje, razmišljam na drugačen način. Tudi karakterno sem tak, zelo težko delam le eno stvar, tako da mi je raznovrstnost dela pisana na kožo.«Mlad kolektiv z željo po znanju

Anže pravi, da so za uspešno delovanje zelo pomembni sodelavci oziroma skupina ljudi, s katerimi sodeluješ. »Kader smo zaposli- li, še preden je bil hotel zgrajen, saj smo tako tudi njih vključili v proces. Tako zdaj zelo dobro delujemo, smo usklajen tim, kar nam velikokrat povejo tudi naši gosti. Nemogoče je, da bi človek vse vedel in se do podrobnosti spoznal na različna področja, zato je zelo dobro, da sem obkrožen z ljudmi, ki so strokovnjaki na svojem področju in na katere se lahko vedno zanesem. Moja naloga pa je, da znam te strokovnjake povezati v skupino, ki deluje homogeno. Zdi se mi, da nam to dobro uspeva. Sploh v turizmu je zelo pomembna osebna raven, zato morajo stvari zelo dobro delovati.« Dodaja, da so vključno z njim skoraj vsi vodilni kadri v hotelu mladi, povprečna starost je približno 30 let. »Vsi se zavedamo, da se moramo še veliko naučiti, željni smo novih znanj, prizadevamo si, da bi naše storitve izboljšali, nadgradili. Zavedamo se tudi, da de- lamo napake, in smo hvaležni za konstruktivno kritiko. Ko misliš, da si brez napak ali popoln, začneš stagnirati. Ves čas se je treba izpopolnjevati.«

Čistilec za en dan

Anže vodi 70 ljudi, kolikor jih je zaposlenih v hotelu. Da bi še bolje razumel delovanje posameznih oddelkov, je pred časom prišel na idejo, da bo en dan v tednu preživel z različnimi oddelki in opravljal dela, ki jih opravljajo posamezni zaposleni. »Začel sem s sobaricami in čistilkami, čistil sem sobe in sodeloval v celotnem procesu. Tako vem, kaj vse je treba narediti, da so sobe čiste in prijazne gostu. Pozoren sem bil na to, kaj še lahko postorimo, da pri- hranimo čas, znižamo stroške … Mogoče bi si kdo mislil, le zakaj bi to storil, vendar je po mojem mnenju vsako delo, ki ga opravljaš, neka odgovornost, opravljaš ga s častjo. In vedno je povsod prostor za izboljšave.«

Kritike so nujne Anže meni, da mora vodja dajati zgled, imeti mora znanje in mora znati prisluhniti. »Zelo pomembno je, da sprejemaš kritike in si jih sposoben tudi dajati. Če tega ni, si vase zagledan človek, čas te bo hitro povozil.« Seveda mora biti kot vodja odprt za ideje, se ves čas izobraževati ter izobraževanje omogočati tudi zaposlenim.

V problemih vidi izziv

V poslu so vedno tudi problemi, vendar Anže pravi, da se ga za zdaj še ne dotaknejo prehudo. Tak odziv pripisuje temu, da je zelo mlad. »Sicer pa vsak problem vidim kot izziv, to je nova črtica, ki jo narišem na list z izzivi. Problemi so vedno, če jih rešuješ parcialno, gre za popestritev. V našem poslu so tisti pravi problemi oziroma težave večinoma na osebni ravni, saj imamo ves čas opravka z ljudmi. Ko se gledaš iz oči v oči, je veliko teže, kot če za napake odgovarjaš posredno, recimo po elektronski pošti.«

Cela vrsta uspešnih projektov

Čeprav je Anže star le 28 let, ima za seboj že celo vrsto uspešnih projektov. »Posebno sem ponosen na zaposlene v hotelu, zelo se je razvilo tudi športno društvo Freeapproved, katerega ustanovitelj in idejni pobudnik sem. Tu se združujemo ljudje različnih poklicev in starosti, ki so nam blizu malo bolj nekonvencionalni športi. Po petih letih delovanja imamo kar 140 članov, super se razumemo, izmenjujemo izkušnje… Zelo presenečen sem bil tudi nad ogromnim odzivom ljudi na naš prvi film Lovci na pršič. Povečini se na projekcijah gorniških filmov zbere nekaj sto ljudi, mi pa smo imeli že 14 dni pred prvo predstavo razprodano veliko dvorano v Cankarjevem domu. To so projekti, na katere sem še posebno ponosen, saj smo jih opravljali amaterji, študenti, brez kakršnekoli strokovne podpore.«

Alpinizem – popolno zaupanje

Anže misli, da energijo, ideje in optimizem črpa iz hobijev in se- veda od ljudi, s katerimi se druži. Hobijev pa ima kar nekaj. Posebno blizu so mu alpinizem, športno plezanje, freeride smučanje po pršiču, tudi gorsko kolesarjenje. V zadnjem času pa se je začel ukvarjati tudi s potapljanjem in padalstvom. »Smešno je, da mi je bilo včasih najhuje s starši hoditi v hribe. Zdaj so pa hribi moj drugi dom. Preden sem bil v službi, sem odhajal na daljše alpinistične ekspedicije, zdaj pa so za plezanje in druge hobije rezervirani predvsem konci tedna in seveda mesečni plezalni izleti. Dostikrat me ljudje sprašujejo, kako lahko med poletjem odidem na daljšo ekspedicijo, a v turizmu in konkretno v mojem poslu je tako, da veliko večino dela opraviš pred sezono, da si nanjo ustrezno pripravljen. Sem se pa tudi spremenil, včasih sem bil vesel, da sem bil čim dlje nekje na odpravi, v gorah. Trajale so tudi slaba dva meseca, zdaj mi ni več toliko do tega, dovolj so mi že trije tedni. Kar je zelo v redu, saj bi me sicer ves čas nekam vleklo. Zdaj se raje večkrat po malem odpravim v bolj odročne in manj obljudene kraje. Pred časom smo bili v Kirgiziji, kjer smo preplezali prvenstvene smeri na še neosvojene vrhove. Pri alpinizmu gre za popolno zaupanje, ko si enkrat navezan s soplezalcem, mu moraš popolnoma zaupati. Poleg vrvi te v alpinizmu vežejo tudi nevidne vezi, stkejo se prijateljstva, ki jih v mestnem okolju ni. Gre za globok odnos. Ko si daleč stran, nekje med gorami, vidiš, kako zelo malo človek potrebuje, imaš šotor, hrano in reko za umivanje. Dojameš, kako zelo si včasih zapletamo življenje z neumnostmi.«

Fotograf in snemalec

Ukvarja se tudi s fotografijo in snemanjem dokumentarnih filmov. »Ko snemam, se vedno trudim, da posnamem tiste najtežje trenutke, to naredi film drugačen, zame ima to tisto pravo vrednost. Najprej smo snemali krajše filme, kasneje smo posneli daljše filme, kot sta Lovci na pršič in Kraljestvo oblakov, sodeloval sem tudi z Vikijem Grošljem in Davom Karničarjem. Zadnji zelo uspešen film, ki je presegel vsa naša pričakovanja tako v smislu gledanosti kot kakovosti, pa je Špaltna Ekspres, ki je marca 2009 ob premieri kar dvakrat razprodal Cankarjev dom.«

Denar ne more kupiti sreče

Anže pravi, da je zelo zadovoljen, vesel in srečen. »Če sam nisi srečen, tudi drugih ne moreš osrečiti. Denar potrebuješ, vendar si z njim ne moreš kupiti sreče. Pomembne so vrednote, prijatelji in seveda tudi dosežki. Mami mi je vedno polagala na srce, da ima pravo vrednost tisto, česar se ne da kupiti z denarjem. Oče mi je denimo za rojstni dan vedno zaželel zdravja, sreče in ljubezni ter dodal, da vse drugo se pa kupi. In danes vidim, da to, kar sta mi starša pravila, povsem drži.«

Z optimizmom v prihodnost

V prihodnosti želi biti še naprej uspešen v poslu oziroma ohraniti sedanjo željo in odnos do dela, posneti še kakšen dober film, nadaljevati s hobiji in znati uživati v preprostih rečeh. »Želim si tudi, da bi ves čas videl izzive tako v poslu kot drugje. Tako ti nikoli ne postane dolgčas. Še naprej želim biti tako izpolnjen, kot sem zdaj,« pravi.

Vir: Finance, priloga Club, Avgust 2010, številka 49. Avtor: Tanja Pavovec