|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Me, ženske, ki lulamo z odprtimi vrati: "Mama bo takoj!"

Uredništvo Ringaraja.net, 18.10.2023
Čas z dojenčkom merim po občutku, po nasmehih, ki jih podarim, po objemih, nošenju, govorjenju, žgečkanju, tolaženju, igranju, previjanju, kopanju, crkljanju. Čas merim s svojo prisotnostjo, s tem, "koliko sem bila", koliko sem dala sebe.
Ključne besede:

image
/11


Šla sem v stanovanje staršev natipkat nekaj tekstov. Oblekla sem si obleko, ki že nekaj dni visi na obešalniku v kopalnici. Ne likam je, čeprav je precej zmečkana in ima na zadnji strani sled obešalnika. Ko jo oblačim, opazim, da so moje prsi neenakomerne velikosti. Levica dominira in kot velika gora na desno meče senco, ki izgleda precej slabše. Trenutno v Srbiji in tudi izven zame in zanje ni ustreznega modrčka. Idealen bi bil z levo košarico številka 85 in desno košarico številka 70. Možu sem rekla, da si bom pomagala z nogavicami, če se tako odločim.

Peljala sem se s kolesom. Neprespane oči so izgubile bitko z igrivim soncem. Situacija je bila zaskrbljujoča tudi pri drugih delih telesa, najbolj pri rokah in nogah. Noge komaj tičijo na pedalih in jih počasi obračajo, roke pa se bolj naslanjajo na balanco, kot da krmilijo kolo.

Torba z prenosnikom visi čez otrplo ramo. V njej plenica in gumijasta račka.

 

PREBERITE TUDI: Brutalno iskreno sporočilo o ženskah, ki ne delajo!

 

Ko se vozim, se mi zdi, da spim. Obračam in premikam se, a kot da nisem na kolesu. To je kot telo nekoga drugega, roke, noge, oči nekoga drugega. Samo srce je moje.

 

V trgovini kupim instant kavo, da si pomagam. Na izhodu v leseni škatli zagledam čudovite hruške, lepo urejene, čudovitih barv. Pomislim, kako mehke morajo biti, in kako bi ji danes lahko dali hruškov kompot. Ona obožuje hruške.

 

Oče me čaka v stanovanju. Vstopim bela kot apno, on me pozdravi črn kot premog. Je vodovodar. Pogosto koplje zunaj, da vidi, kje počijo cevi. Tam dobi barvo. Ima tudi nenavadno navado, da spran rdeč lavor, star sedemindvajset let, napolni z vodo in ga postavi na sonce. Gre v hišo in čaka, da se voda segreje, čeprav bi lahko iz pipe nalil vročo vodo. Po pol ure dremeža, tako oblečen, na kavču, gre ven. Sleče majico, s ponosom pravi, da je ima drugo naboljše telo v vasi in se usede k lavorju. Umiva se in sonči.

 

Najdem ga za jedilno mizo. S prekrižanimi nogami je pečeno papriko. Z globokim vzdihom mi reče, da bo nekaj časa ležal. To reče tako, kot da je dremež kazen, kot da bi ga kdo silil k temu. Gledam ga. Spet. In spet. Predstavljam si, da sem na njegovem mestu. Da se uležem po obroku, se raztegnem, preklapljam kanale, najdem dober dokumentarec z glasom pripovedovalca, ki me boža po ušesih in uspava možgane. In se pogreznem v sanje. Začutim, da mi zaradi miline zgornja in spodnja ustnica lezeta narazen in slina išče pot ven. Zunaj sosed seka drva za zimo, vendar me ne moti, ker se počutim odlično in mi je vseeno. Ko se zbudim, se počasi privlečem do štedilnika, pristavim vodo in počakam, da skuham kavo. Srkala jo bom, ko je še vroča. Srkala kot da je eliksir življenja.

 

PREBERITE TUDI: Te male oči mislijo, da si popolna

 

Pustim ga, da malo zadrema. Pogledam, ko grem v kopalnico. Dobro spi in dobro smrči. Njegov obraz je pokrit s časopisom.

 

Naenkrat sem začela opažati le ljudi, ki počivajo, imajo zlikane obleke, ki ure in ure sedijo v kavarni, ki se od jutra do večera sončijo na plaži, ki vstanejo, ko se sami zbudijo in uležejo, ko ne vedo več, kaj storiti. Opazim ljudi, ki sedijo pred hišo s prekrižanimi nogami, pod lipo, na primer, počasi pijejo kavo, molčijo, gledajo, dihajo in pobožajo mačko. Ljudi, ki berejo časopis in se vračajo k že prebranemu.

 

Ljudi, ki imajo ves čas na svetu povsem zase. 

Opažam ženske, ki hodijo počasi in se jim nikamor ne mudi. Ženske v visokih petah. Opažam vse, kar sem bil nekoč sama, kako sem nekoč živela sam.

 

Vse, kar je bilo pred njo. 

Zdaj sem mama, mati devetmesečnega otroka. Mnogi bi rekli, da sem imela dovolj časa, da se se vpeljala, dobro organizirala, zlikaš, zadremaš, in skuliraš.

 

Da, minilo je devet mesecev. Za nekoga morda hitro, za nekoga počasi. Časa ne merim tako. Ne na prste, ne s štetjem ur ali dni, ne s pogledom na koledar, ampak z občutkom. Čas z dojenčkom merim po občutku, po nasmehih, ki jih podarim, po objemih, nošenju, govorjenju, žgečkanju, tolaženju, igranju, previjanju, kopanju, crkljanju. Čas merim s svojo prisotnostjo, s tem, "koliko sem bila", koliko sem se dala, kako zadovoljen in vesel je danes moj dojenček.

 

Dejstvo, da nisem hkrati spočita, negovana, nasmejana, nimam nohtov namazanih z lakom, nisem zlikana, sita, brezskrbna, s pospravljeno hišo, opranimi oblačili, okni, kuhanim kosilom, popito kavo, praznim umivalnikom, ne razumem, kot da sem nesposobna, ampak da sem močno prisotna v življenju svojega otroka.

 

Kaj je naredila v tem času iz mene?

Mogoče neprespano žensko z neenakomernimi prsi. Žensko, ki se ne spomni, kdaj je prebrala knjigo. Ali gledala film. Ali pa šla ven v mesto. Ženska, ki se na hitro stušira in še hitreje obrije. Kateri lula z odprtimi vrati in vpije: "Takoj bo mama." Mogoče žensko, ki spi z odprtimi očmi, ki se pogosteje prepira z možem, ki je bolj ranljiva, bolj teatralna, bolj zmedena. Žensko, ki ponavlja: »Mogoče jo zebe v nogice; pokrij jo; se je tole zlomilo?; daj trak na glavo - piha veter. " Ženska, ki gleda ljudi, ki nimajo kaj početi in jim včasih zavida.

 

A vse to je tako nepomembno v primerjavi s tem, kar je storila moji duši. Bilo je, kot da je oživila. In kri, ki ne teče več na enak način, v istem ritmu. Devet mesecev je trajalo, da sem postala ženska, ki končno ve, zakaj živi.

In zaradi koga je tu, kjer je.

Vir: Ringeraja.rs, lolamagazin.com

PREBERITE TUDI: 24 ganljivih fotografij dojenja


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Najlepše ime za fantka po vašem izboru
Vsako ime je nekaj posebnega in nič presenetljivega ni, da je staršem najlepše ime tisto, ki ga nosi njihov otrok (otroc...
12
Poskok v rasti: Dojenček neprestano joče
S t.i. poskoki v rasti se pri dojenčku pojavijo spremembe v ritmu hranjenja, pogosta prebujanja, spremembe v vedenju - o...
9
Dotik vpliva na dojenčkov genetski zapis
Objemi, poljubčki, nošenje po rokah in nežnost, ki jih starši nudimo svojim dojenčkom, jim ne daje zgolj občutka varnost...
9
Dojenje: Ali lahko povečate vsebnost maščo...
Ker so maščobe v materinem mleku za otrokov organizem pomembne, je dobro vedeti, kako jih povečati ali to vsaj poskušati...
8



Navezanost otroka na mamo
Primarni skrbnik otroka, navadno mati, zanj skrbi celostno. Najprej z zadovoljevanjem primarnih bioloških potreb, kot st...
Poporodni krči oziroma krčenje maternice p...
Za starša je porod končan, ko se dojenček rodi. Za porodno osebje pa, ko se porodi tudi posteljica. A za mamico še ni po...




Gosta hrana.
пеперутка16

Kdaj ste pričele z uvajanjem goste hrane?