/11 /11

Industrijsko proizvedena in procesirana hrana predstavlja eno največjih zdravstvenih tveganj sodobnega človeka. Sprijaznimo se z dejstvom, da ima industrijska hrana z naravo toliko skupnega kot eksponati londonskega muzeja voščenih lutk madame Tussaud's s svojimi živimi izvirniki. Ta hrana je mrtva zaradi ostankov strupov v njej, je kot mrlič, ki mu na smrtni postelji umetno polepšajo obraz in to posmrtno masko predstavljajo aditivi.

Industrijska revolucija in industrijsko kmetijstvo
Industrijska revolucija je preobrazila civilizacijo 19. stoletja in z njo se je dokončno uveljavila zamisel množične proizvodnje materialnih dobrin. Bila je tako uspešna in donosna, da se je ponujala zamisel njene razširitve na proizvodnjo hrane. Porodil se je koncept industrijskega kmetijstva. Nekritičen in hudo naiven prenos zamisli tovarniške hale v biosfero planeta je dobil obliko neskončnih monokultur, podprtih s kemičnimi gnojili. Kemična gnojila so soli, ki povečajo pridelek predvsem na račun povečanja količine vode v večno žejnih rastlinah, ki so prepojene s solmi. Z monokulturami neodpornih rastlin je človek ustvaril megagojišča, katerih razmnoževalni potencial je zaradi obilja hrane eksplodiral. Tako smo povzročili invazije škodljivcev in nujnost pesticidov. In če vemo, da sta cilja industrijskega kmetijstva le količina in tržna konkurenčnost, potem je jasno, da prvi cilj prinaša ostanke pesticidov v hrani, drugi pa aditive. Po stoletju kemičnega posiljevanja nekoč plodne zemlje smo dobili jabolka z okusom po lepenki, pomaranče z vonjem po teniških žogicah in krompir, ki ima okus oslajenega stiropora.

Čakanje
Sodobni potrošnik je lahko le bolj ali manj osveščen kupec industrijsko procesirane hrane in čas je, da se sprijazni z dvema ugotovitvama: prva je, da pesticidi in aditivi nikakor niso namenjeni nam, pač pa zgolj profitnemu interesu proizvajalcev, druga pa nam govori, da praktično za noben aditiv ali pesticid niso izdelane celovite in neodvisne študije o dolgoročnih tveganjih za naše zdravje. Čakanje na »dokončne dokaze« torej pomeni, da zavestno zastavimo svoje zdravje in zdravje svojih otrok za dobiček nekaterih in čakamo. Čakanje na »dokončne dokaze« pa se slej ko prej konča v prenapolnjeni čakalnici bolnišnice, zato je previdnost še kako na mestu. 

Si, kar ješ!
Zamisel, da prehrana lahko izboljša zdravje, je stara kot človeštvo. »Si, kar ješ!« To je danes že globalna mantra, ki izvira iz pet tisoč let stare ajurvedske medicine, in tudi Hipokrat nas uči, da »naj bo hrana naše zdravilo«. Vendar kljub obsežnim in dragim raziskavam lahko danes zanesljivo rečemo le, da manj maščobe, soli in sladkorja ter več sadja in zelenjave ne bo škodilo, morda nam celo koristi. Jasno je, da se debelosti zanesljivo izognemo z manj hrane in z več telesne aktivnosti, ampak to poslušamo že petdeset let! Rezultati najnovejših raziskav nam zgolj potrjujejo, da je sestava »zdravilnega« jedilnika sila težavna reč. Še posebej, če želimo z njim držati na kratko najbolj razvpita obolenja sodobnega sveta, kot so rak, sladkorna bolezen in kardiovaskularna obolenja.

Obenem pa v javnost nenehno kapljajo razultati »raziskav«, ki govore o »čudežnosti« ali pa »tveganosti« posameznih sestavin hrane. V medijih se ustvarjajo vedno novi jedilniki, ki propagirajo določeno sestavino hrane. Tako stanje bi bilo celo zabavno, če mu ne bi nasedali mnogi posamezniki. Zapeljanci potem praznijo police z artičokami, ki naj bi učinkovale …, stojnice z brokolijem, ki naj bi preprečeval …, palete z ananasom, ki zdravi … In prav to povzroča zmedo med ljudmi. Ne pozabimo, da marketinško ustvarjene »modne« trende v prehrani iz ozadja praviloma vodita industrija in trgovina. In to zelo uspešno.