/11 /11

Take ta prave, ven iz Ljubljane. Jaz sem sicer v našem ljubljanskem domu popolnoma zadovoljen. Uživam v našem ljubkem stanovanju, ki ga med počitnicami vedno na novo spoznavam, saj ga ponavadi vidim le v jutranjem in popoldanskem mraku. Ko z vzhajajočim sončkom obsijan sedim za jedilno mizo in kukam na naš zelen in divje zaraščen vrt, opazujem vrabce ter odmislim, da bo bršljan res treba porezati in nove poganjke kivija skrajšati, se vedno počutim odlično. Sproščeno in počitniško. Tudi kadar obsijan z zahajajočim soncem sedim na udobnem kavču z dobro knjigo v naročju, se tudi počutim odlično in počitniško. Moram pa priznati, da ti dve počitniški podobi v moji glavi malo bledita in izginjata, saj ju na debelo prekrivata ljubka prestolonaslednika. Tako na debelo, da celo svojo najljubšo temnolasko že komaj razločim v ozadju.

Čeprav se v Ljubljani prevažamo sem ter tja večinoma s kolesi, pa vsi skupaj radi skočimo v naš družinski avto in se odpeljemo na počitnice. Oba lumpa pripnemo v otroška sedeža, seveda če sedeža sploh najdemo med vsemi piškotnimi drobtinicami in praznimi tetrapaki od stoodstotnega jabolčnega soka. In že smo pripravljeni. Včasih se peljemo samo do našega drugega doma, zdravstvenega doma, včasih pa v dežele za devetimi gorami in devetimi vodami, na primer v pikanogavičkast Vimerby na Švedskem. Najina poba sta namreč zares staršem prijazna otroka, ki se brez posebnih problemov lahko vozita zelo daleč.

Seveda pa pri vsakem odpravljanju na počitnice pred pripenjanjem otrok v sedeže in vožnjo nastopi še ena dejavnost – pakiranje. To je neskončno »zabavno« opravilo, ki ga seveda izvaja glavni moški naše družine. Jaz. Načeloma gre za popolnoma enostavno aktivnost. Človek, ki izvaja pakiranje – pakirnež – mora na začetku ošiniti kup najnujnejših stvari, ki zavzemajo tri četrt veže in jih je mati njegovih otrok pripravila za s seboj. Potem pod pazduho stisne še ostale potrebščine, kot so otroški vozički, stajice, prenosne posteljice ali stolčki za hranjenje, in se odpravi do avta. Seveda že vnaprej ve, da se na počitnice še nikoli niso odpravili z malo stvarmi. Prav nasprotno, običajno s seboj vzamemo vse, kar v (našem) domu ni (trdno) pritrjeno. Morda voznik res ne bo videl ničesar v vzvratnem ogledalu, sovoznik pa bo moral imeti med nogami gajbo bio soka, toda pakirnežu je kljub temu še vedno uspelo vse spakirati. Pakirneži so namreč delno tudi čarovniki, saj je v avto vedno treba spraviti več stvari, kot jih vanj fizično sploh gre.

Posebno poglavje pri pakiranju so otroške igrače. Teh mora biti vedno vsaj toliko, kolikor je težak pakirnežev prestolonaslednik. Običajno so vse igrače v posebni vreči, nekaj najbolj bistvenih pa je razpostavljenih v popolnoma določenem vrstnem redu med otroškima sedežema. Pravzaprav me že kar malo skrbi, kam bomo dali vse prepotrebne igračke, ko jih bo ob sebi zahteval tudi najin mlajši princ. Morda bo res treba kupiti kakšen širši avto, recimo hummerja ali kakšen odslužen avtobus LPP-ja.

Na koncu je vse zgledno zloženo v prtljažniku, otroka pa sta varno pripeta v svojih stolčkih. Nato mora pakirnež le še počakati svojo soprogo, ki prinese še tri zadnje, ampak res zadnje vrečke, in se končno usede v avto. Te zadnje vrečke naredijo avto nabasan do konca. In pri tem so število potnikov, število otroških sedežev, število strešnih kovčkov, dolžina počitnic in velikost družinskega avta popolnoma nepomembni. In že se lahko odpravimo na počitnice.

Najbolj zanimiva stvar je, da se pri vračanju s počitnic domov količina stvari skoraj nikoli ne zmanjša. Pa čeprav na počitnicah pojemo vso hrano, oddamo vsa darila in preberemo vse revije, tako da jih lahko kar tam odvržemo v zabojnik za star papir. To si lahko razlagam edino tako, da kupujemo preveč daril in spominkov in da se očitno perila na počitnicah oprime precej večja količina umazanije. Umazano perilo je očitno vsaj petkrat težje in zavzema trikrat več prostora.

Vračanje domov je nasploh precej zabavno. Tipična oblika vračanja domov je namreč parkiranje avta, odpenjanje fantkov, prenos prvega spečega fantka v njegovo posteljico, prenos drugega fantka v njegovo posteljico, prenos najljubše temnolaske v najino posteljo in na koncu prenos otroških potrebščin, umazanega perila in ostale hrane v vežo našega ljubkega stanovanja, kjer ponavadi večina ostane do mojega naslednjega pakirniškega udejstvovanja …

Članek objavljen v Ringarajine iskrice, Junij 2009