|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Odgovoren in ozaveščen človek ni več ovca

Alja Tasi, 31.3.2011
“Če na negativno situacijo reagiram negativno, bom ustvaril negativnost, ki jo bom moral izkusiti nekoč v prihodnosti”, pravi lama Shenpen Rinpoche.

image
/31


Foto: Neva Volarič

 

Budizem je trenutno “in”, še posebej med mladimi, ki so dojeli, da je prevzemanje odgovornost za svoje misli in dejanja edina prava pot, je prepričan lama Shenpen Rinpoche, 40-letni Francoz, ki že osem let živi v Sloveniji in ima slovensko državljanstvo.
Kot otrok se je spomnil prizorov iz svojega prejšnjega življenja v Tibetu, kot najstnik je šel v budistični samostan. Danes je oče treh posvojenih otrok in vodja budistične kongregacije v Ljubljani. Njegova največja želja je pomagati drugim, njegova najljubša nadaljevanka House in najljubši film Matrica, je zapisal na internetnem portalu Facebook.

 

Koliko prijateljev imate na Facebooku?

“Nekaj čez 2000. Nekateri me poznajo s predavanj, drugih še nisem srečal. Včasih me vprašajo za nasvet o svojih življenjskih problemih. Magija interneta je, da se lahko povežeš z ljudmi po vsem svetu.”

 

Je veliko budističnih lam, ki delujejo prek interneta?

“Kar nekaj, da. Seveda niso vsi enako aktivni. Sporočilo, ki ga skušam prenesti prek Facebooka, je tudi, da je naše vsakodnevno življenje temelj za delo na sebi. Imam tudi tri posvojene otroke, tako da na Facebooku včasih objavim njihove fotografije in svojim prijateljem sporočim, kaj se z njimi dogaja.”

 

Vem, da ste posvojili dva najstnika, ameriškega fanta in rusko dekle. Zdaj ste torej posvojili še tretjega otroka?

“Julija smo v Slovenijo pripeljali dva tibetanska begunca. Eden je bil star vsega dve leti. Ker so oblasti zavrnile prošnjo za azil, sem ga posvojil.”

 

Ste predstojnik budistične kongregacije Dharmaling. Bi lahko rekli, da ste vodja budistov v Sloveniji?

“Vodim največjo budistično skupnost v Sloveniji, ki pa ni prva niti edina. Neka ženska v Celju, na primer, verjame, da je inkarnacija boginje Tare. Mislim … Ampak, v redu, registrirala je svojo budistično skupnost. V naši skupnosti aktivno sodeluje okrog 300 ljudi, posredno pa je z nami povezanih okrog 500 ljudi.”

 

Poznam nekaj Slovencev, ki so pri vas prestopili v budistično vero. Kakšen je postopek?

“Prvi korak je notranji; študiraš, preverjaš, sprašuješ in si razjasnjuješ dvome o budistični filozofiji. Nekega dne spoznaš, da je to tvoja pot, da si dobil odgovore na vsa vprašanja, da za to filozofijo oziroma religijo ni nobenega skrivnega načrta. Ne želimo kontrolirati množic, nikoli nismo organizirali križarskih pohodov, inkvizicije, ničesar takega. Ljudje cenijo tudi našo miroljubnost. In rečejo, dobro, zdaj želimo postati budisti. To je najpomembnejši korak. Potem stopijo pred lamo in zmolijo kratko molitev, ki pravi, v Budi, v njegovih naukih in v sledilcih teh naukov bom poiskal zavetje. Njim zaupam sebe in svoj duhovni razvoj. Preden koga posvetim v to vero, hočem biti prepričan, da ve, kaj dela. Da ne gre le za modno muho.”

 

Kaj pomeni biti budist?

“Verjetno je budističnih življenjskih slogov toliko kot budistov. Nimamo strogih pravil. Minimalne zahteve pa so, da sledimo desetim vrednotam, na primer, ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne škodi drugim … To je bistvo budizma. Da pa se v vsakodnevnem življenju izognemo lažem in opravljanju, moramo obvladati svoj um. Zato potrebujemo tehnike ali orodja, kot je na primer meditacija. Ljudi spodbujamo, da meditirajo vsaj dvakrat na dan, da bi pozitivno vplivali na svoj um. Če si torej budist, uporabljaš tehnike, ki so jih razložili Buda in mojstri, ki so mu sledili.”

 

In to je v glavnem meditacija?

“Da, vendar meditacija ne pomeni, da sediš prekrižanih nog s prižganim kadilom. Stanje meditacije moramo vzdrževati vsak trenutek. Recimo, ko kuhamo ali ko se nam zdi, da nas bo zdaj zdaj kdo spravil ob živce.”

 

Kaj bi rekli človeku, ki je tik pred tem, da se razjezi?

“Povedal bi mu, kaj bi v takem primeru storil jaz sam. Globoko bi vdihnil in si rekel, ta jeza ne bo rešila ničesar. Zato se raje pogovarjajmo. Moje glavno orodje je dialog, pri tem pa morata biti obe strani odprti za to, kar bi radi povedali druga drugi.”

 

Kako ste postali budistični lama?

“Pri 16 letih sem postal menih. Kasneje so me uradno prepoznali kot reinkarnacijo lame, ki je nekoč živel v Tibetu. To prepoznanje mi je prineslo naziv lame.”

 

So vas prepoznali drugi lame?

“Da. Samostan v Tibetu, v katerem sem živel v prejšnjem življenju, sem obiskal leta 2003. Tam so me uradno prepoznali kot reinkarnacijo, ponovno rojenega lamo. Ob tem sem dobil še dva naziva, tulku in rinpoche. Pomenita približno isto: da sem reinkarnacija bivšega lame, torej lahko uporabljam prvi ali drugi naziv. Rinpoche pomeni zelo dragocen, lama pa pomeni vodnik. Nekateri pravijo, da beseda izhaja iz besede mama. Lama je kot mati svojim učencem, ki jih vodi ljubeče in prijazno.”

 

Kaj pa pomeni vaše ime Shenpen?

“Sestavljeno je iz dveh tibetanskih besed in pomeni biti koristen drugim. To ime sem dobil, ko sem leta 1985 postal menih. Moj učitelj je bil lama Tubten Zopa Rinpoche, tako da je moje drugo ime Tubten. To je kot priimek. Moje ime je torej Tubten Shenpen, in vsi moji učenci, ki sem jih vpeljal v budizem, prav tako nosijo ime Tubten. Ko poiščete zavetje v budizmu, je to ponovno rojstvo v duhovno življenje, zato vam damo ime. Seveda to ni posvetno ime.”

 

Imate slovenski potni list. Kaj torej piše v njem?

“Shenpen Tubten. V Sloveniji je mogoče, za razliko od večine evropskih držav, spremeniti osebno ime. Ko sem prevzel slovensko državljanstvo, sem to izkoristil in tudi uradno spremenil svoje ime. Prav tako imena svojih otrok. Moj najmlajši sin je Lhundrup Tubten, moja hči Katja Tubten in tako naprej. Tubten je torej zdaj postal novi slovenski priimek.” (smeh)

 

Kako pa sta vaša starša sprejela dejstvo, da ste kot najstnik odšli v samostan?

“Ni bilo lahko. Še vedno sem hodil v šolo. Moj oče je bil proti, moja mama pa se je spomnila določenih dogodkov iz otroštva. Razumela je, da ne gre za najstniško krizo, pač pa za resnično posvečen namen.”

 

Kakšnih dogodkov se je spomnila?

“Zdravnik, ki mi je pomagal na svet, je takoj po mojem rojstvu dejal moji mami: ‘Vaš sin bo duhovnik ali menih.’ Rodil sem se s placento na glavi, in v naših krajih velja prepričanje, da je tistemu, ki se rodi ’s klobukom’, namenjen verski poklic. Ko pa sem bil star štiri leta – tega se ne spomnim, povedala mi je mama – sem nekoč v restavraciji stopil na stol in ljudem začel predavati o smrti. V bistvu sem govoril o reinkarnaciji, čeprav te besede nisem izrekel. Rekel sem, ne bojte se smrti, to ni konec vsega. Veliko je bilo takšnih drobnih dogodkov. Pri desetih letih sem trdno verjel v reinkarnacijo. Prebral sem neko knjigo, in sem vedel, da je to to. Moja mama je torej vedela, da je to moja pot. Oče pa je bil dovolj moder, da je rekel, če se tvoja mati strinja, potem greš lahko v samostan.”

 

Verjamete torej v reinkarnacijo. Veliko ljudi se želi spomniti svojih prejšnjih življenj. Zakaj se jih v glavnem ne spomnijo?

“Ker to sploh ni pomembno. Seveda smo radovedni, kaj neki smo bili. Če nam je namenjeno, se bomo spomnili, ampak temu res ni treba posvečati veliko energije. Tudi če ste bili v prejšnjem življenju menih. Pomembno je, da smo v tem življenju dobri ljudje in nadaljujemo svoj duhovni razvoj. Res je, Tibetanci so razvili tradicijo iskanja reinkarniranih lam. Ko sem obiskal svoj nekdanji samostan v Tibetu, so bili tam celo menihi, ki so me poznali v mojem prejšnjem življenju. Zelo so bili srečni, da so me spet videli. Seveda so bili že zelo stari.”

 

Ste se vi spomnili njih?

“Ne. Do nekaterih sem čutil nekaj posebnega, to je res, do večine pa ne.”

 

Ste se pa spomnili svojega življenja v tistem samostanu?

“Da. Seveda spet ne vsega. A ko sem bil star 13 let, sem videl zelo jasne slike, za katere sem potem ob obisku Tibeta dojel, da to niso bile sanje ali vizije, pač pa resnične slike iz samostana, v katerem sem nekoč živel.”

 

Zakaj mislite, da je dobro verjeti v reinkarnacijo?

“Rekel bi, da to daje smisel življenju. Drugače se rodimo iz ne vem točno česa in živimo življenje brez perspektive. Ko ostarimo in se približamo smrti, nas je strah, nesrečni smo, ker ne vemo, kaj natanko bomo pustili za seboj. Če pa imamo v življenju cilj, duhovni cilj, če želimo doseči razsvetljenje, si na koncu lahko rečemo, dobro, morda nisem dosegel vsega, ampak nadaljeval bom to duhovno pot tudi v naslednjem življenju. Če sem v tem življenju dober človek, če delam dobra dela, če pomagam drugim, je lepo verjeti, da bom to nadaljeval tudi v naslednjem življenju. Torej to daje našemu življenju perspektivo in pojasni tudi mnogo stvari, ki se nam dogajajo v sedanjosti. Kajti veliko dogodkov ima svoje vzroke v naših preteklih dejanjih.”

 

Budistična skupnost se financira le z donacijami in dobrodelnimi prispevki. “Kar je težko, ker je v Sloveniji budistov malo in ljudje ne razumejo, zakaj bi podpirali budistični tempelj ali skupnost,” pravi lama Shenpen. Kljub temu se je odločil, da ne bo zaračunaval svojih predavanj in delavnic. Vsi dogodki v budističnem centru na Melikovi ulici v Ljubljani so odprti za javnost in brezplačni. Lama trikrat na teden vodi meditacije, dvakrat na mesec predava, dvakrat na mesec pa odgovarja na vprašanja. Center ima tudi svojo spletno stran www.dharmaling.org.

 


Na primer?

“Delal sem z otroki v bolnišnicah. Imam tudi medicinsko izobrazbo. Težko je razumeti, zakaj umre otrok ali celo dojenček. Če bi verjel v boga, bi bil jezen nanj. Zakaj dovoli, da otroci trpijo? Zame ni druge razlage kot zakon vzroka in posledice. To ima smisel. V preteklosti sem storil nekaj slabega in zdaj čutim posledice. Prej in zdaj sem imel isti um. Zdaj sem sicer v telesu majhnega otroka, ampak ta otrok je v preteklosti nekaj storil. Ta mehanizem se mi zdi logičen. Skoraj znanstven, bi rekel.”

 

Pravite, da želite pomagati drugim. Kako sploh lahko pomagate, če je vse podrejeno zakonu vzroka in posledice?

“Drugim lahko najbolj pomagamo tako, da smo do njih prijazni. Dalajlama pravi, moja religija je prijaznost. Pomagamo tudi tako, da ne ustvarjamo negativnega ozračja ne zase ne za druge. Drugi korak je modrost. Če nismo modri, zelo težko predvidimo, kakšne posledice bo imela naša pomoč. Imeti moramo torej odprt um in razvijati modrost. Samo tako bomo lahko razumeli, kako pomagati drugim, da spremenijo svojo karmo in se rešijo trpljenja.”

 

Ali gre za to, da sprejmemo vse, kar nam življenje prinese na pot?

“To je eden od prvih korakov, da. Stvari se zgodijo, ker sem v preteklosti ustvaril vzroke za to. Zakaj bi se torej jezil nad nečim, kar sem v preteklosti sam ustvaril? Če na negativno situacijo reagiram negativno, bom ustvaril negativnost, ki jo bom moral izkusiti nekoč v prihodnosti. In to je zame čisti mazohizem.”

 

Je to enako, kot je dejal Kristus, da nastavi še drugo lice?

“Kar sta učila Kristus in Buda, se popolnoma ujema. Kaj so potem s temi nauki storili ljudje, je druga zgodba. Na koncilu v Konstantinoplu so kristjani izbrisali reinkarnacijo iz svojih spisov.”

 

Je posledica tega bolj materialističen pogled na življenje?

“Seveda. Mislili so, da bodo ljudje delali manj, če bodo verjeli, da bodo še kdaj živeli. Če človeka ne moreš kontrolirati, nad njim nimaš moči. In ta religija je od prvega stoletja dalje kontrolirala ljudi. To je jasno z zgodovinskega stališča. Kar pa je učil Kristus, s tem nimam nikakršnih težav. On je zame razsvetljeno bitje.”

 

Jeste meso?

“Sem vegetarijanec.”

 

Dalajlama pa ga jé, kajne? Spomnim se, da ga je naš pokojni predsednik Janez Drnovšek prepričeval, naj postane vegetarijanec.

“Naš predsednik je zelo rad delil nasvete. Dalajlama je večkrat pojasnil, da jé meso, ker so mu zdravniki povedali, da je to nujno za normalno delovanje njegovega telesa. Prej je bil vegetarijanec, in tudi vsi visoki lame, ki jih poznam, spodbujajo vegetarijanstvo. Ne nujno veganstva. Morali pa bi se izogibati ubijanju živali, to je slaba karma. Seveda pa ni treba, da smo fanatični vegetarijanci.”

 

Propagirate pot nenasilja, ampak ljudje bodo rekli, poglejte jih, ki kradejo in lažejo, pa se jim nič ne zgodi.

“Karma ne dozori v trenutku. Napačno pa bi bilo misliti, da bo nekdo, ki dela slabo, še naprej dobro živel. Tisti, ki so si premoženje pridobili na nepošten način, naj ga raje uživajo zdaj, kajti nekega dne bo karma dozorela. Karma nikoli ne zgreši. To niso človeška pravila, ki bi jih lahko zaobšli. To ni knjiga, iz katere bi lahko izbrisali poglavje. Karma je univerzalni zakon vzroka in posledice. Karkoli ustvarite, dobro ali manj dobro, boste nekega dne izkusili.”

 

Lama Shenpen Rinpoche je kritičen do obeh zakonov o verskih skupnostih, veljavnega in predlaganega. Zagovarja strogo ločenost cerkve od države. V osnovnih in srednjih šolah vodi delavnice in pogovore. “Učencem ne govorim o religiji, niti jim ne povem, kaj si mislim o stvari, o kateri želijo razpravljati. Vprašam pa jih, če so gotovi, ali nekaj mislijo oziroma verjamejo zato, ker jim je nekdo tako rekel, ali zato, ker sami tako čutijo, ker so to sami izkusili. Želim jih naučiti, da so odgovorni za to, v kaj verjamejo.

 


Tudi v primeru tibetanskega ljudstva, ki je raje izbralo uničenje in izgon kot borbo, bi se lahko vprašali, če je nenasilje smiselno …

“Da, Tibetanci so izbrali nenasilje, in zame je to najboljši odgovor. Če bi si spet pridobili svoje ozemlje tako, da bi pobili veliko ljudi, zagotovo ne bi imeli dobrega prihodnjega življenja. Zakaj bi torej to storili? Da bi uživali nekaj let in potem trpeli nekaj življenj? To se mi ne zdi prava pot. Dalajlama do Kitajcev nikoli ni izrazil jeze. Neki menih, ki je 30 let prebil v delovnem taborišču, kjer so ga kitajski vojaki pretepali, mučili in oropali vsega dostojanstva, je zapisal: ‘Bal sem se samo tega, da bi izgubil sočutje do svojih mučiteljev.’ Mislim, da je to lepota sama po sebi.”

 

Pa je priljubljeno učiti ljudi, naj prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, za vse, kar se jim v življenju dogaja?

“To je eden od vzrokov, da veliko ljudi ne mara budizma, vključno s politiki. Nekdo, ki postane budist, postane odgovoren in ozaveščen. In seveda tak človek ni več ovca, ne moreš ga več manipulirati. V nekaterih drugih religijah ljudi učijo, da se lahko odrešijo samo prek cerkve, duhovnika ali sistema, ki človeka vedno postavi v suženjski položaj. Budizem naredi ravno obratno. Človeka postavi na lastne noge, da postane gospodar svojega uma in usode. In to je ogromna moč, ki jo damo v roke ljudem. Če bi vsi postali budisti, ne vem, če bi družba kot taka preživela. Vse bi se moralo spremeniti.”

 

Ker ljudje nenadoma ne bi bili več žrtve?

“Temelj sedanjega družbenega sistema je korist. Denarna, materialna korist. Naš zdravstveni sistem manipulirajo farmacevtske družbe, ki nam povedo, v katero zdravilo ali cepivo moramo verjeti. Zato pravim, ljudje, zbudite se! Še druge vrednote so kot zgolj materialno bogastvo. Zdravje vašega lastnega uma je bolj pomembno kot velik avto, velika hiša ali milijoni na banki. To popolnoma spremeni perspektivo.”

 

Ali so torej ljudje radi odgovorni. Kakšne so vaše izkušnje?

“Mislim, da ljudje razumejo, da je odgovornost prava pot. Še posebej mladi. Oni odraščajo ob ogromni količini informacij in niso tako ozko usmerjeni, kot so bile prejšnje generacije. Razumejo, da lahko raziskujejo v različnih smereh. Logično se jim zdi, da obstaja zakon vzroka in posledice. Če vržeš kamen v zrak, bo padel na tla. Če ga vržeš malo bolj levo, bo padel malo bolj levo. Torej je smiselno razmišljati o tem, da imajo tudi naše misli določene posledice. Smiselno je, da ima energija, ki jo ustvarimo, v določenem trenutku za nas posledice. Ta logika in odprt um se zelo dobro ujemata z budizmom, ker nič v budizmu ne nasprotuje znanosti. Strinjamo se z velikim pokom, strinjamo se z evolucijo. Strinjamo se, da deluje zakon vzroka in posledice.”

 

Kako bi vi vzgajali otroke, če bi bili zadolženi za šolski sistem?

“Poudarjal bi človeške vrednote. Pa ne samo v šoli, tudi v družini in nasploh. Družinskih vrednot danes sploh ne spoštujemo več, kar ustvarja kaos. Otroci vidijo, da starši ne upoštevajo vrednot, za katere pravijo, da bi jim morali slediti otroci. Jasno, da to ne deluje. Tudi pri svojih otrocih opažam, da je zanje veliko pomembneje to, kar počnem, kot pa tisto, kar govorim. Pomembno je, da sem prijazen, pomembno je, da priznam svoje napake.”

 

Kaj je torej srednja pot, ki jo je učil Buda?

“To, da niti ne potlačimo jeze, niti si ne dovolimo, da pride do divjega izbruha. Naučiti se moramo biti zavestni in analizirati situacijo z mirnim umom. Um pa ne more biti jasen, če smo razburjeni. Z meditacijo se ne učimo leteti po zraku ali kaj podobnega, pač pa umiriti um v vsakem trenutku našega življenja. In prav v vsaki situaciji lahko napredujemo, če imamo miren um in jasen pogled.”

 

Biti srečen torej za budiste ni previsok cilj?

“Veste kaj, srečni ste lahko prav v vsakem trenutku svojega življenja! Sreča ni to, da vesel kot norec skačeš po mizi. Mnogo ljudi zamenjuje srečo z vzhičenostjo. Sreča je srednja pot. Na eni strani imate žalost in depresijo, na drugi strani kipeče veselje. V nobenem od teh dveh stanj um ni umirjen. V obeh primerih pred nečim bežimo. Danes ljudje ne zmorejo več biti sami v tišini. Prižgejo televizijo, radio, pokličejo prijatelje, ker bi se morali v tišini soočiti sami s seboj. In tega jih je strah. To je res škoda. Ko smo sami s seboj, lahko vidimo, kdo smo. To ni vedno prijeten pogled, ampak lahko se spremenimo. Mislim, da se mnogi ljudje sploh ne zavedajo, da lahko spremenijo svoje življenje, da jim ni treba bežati. Če jim rečeš, seveda lahko spremenite svoj um, to zanje pomeni upanje. Z upanjem pa, pravijo, lahko zgradimo katedralo.”

 

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Ste kisli ali bazični?
Skoraj vsi strupi v telesu so v obliki kislin, zato jih moramo nevtralizirati. Prvi pogoj je, da na dan popijemo od dva ...
4
Kako razvijati otrokov čut za ekologijo?
Če želimo, da bo otrok skrbel za naš planet Zemlja zares "iz srca", mu moramo pomagati "začutiti" Mater Zemljo. Mu j...
3
Eko igre za prosti čas
Vrtec Miškolin, Enota BLOK, vzgojiteljici Mojca Košmrlj in Tatjana Žinko
3
Prašna skleda slovenskega okolja
"V Sloveniji imamo danes zastrupljene vodne vire, zmanjšano rodnost prsti, degradirane vodne in močvirne ekosisteme i...
3



Klepet: Dušan Mamut Badovinac Zupanjič
photo
Na klepet smo povabili Duška Mamuta, ki se že vrsto let ukvarja s širjenjem zvoka, izvaja zvočne kopeli, zvočne masaže, ...
Klepet: Urška Božič
photo
Na klepet smo povabili Urško Božič, učiteljico joge za otroke, v šoli Mali Buda. Otroci med vadbo joge jogijsko dihajo, ...




.Če ugotovite..
пеперутка16

..da nosite trojčke, kaj bi naredili?