|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Oton ... iz avtomobila

Skuštrana, 12.1.2024
He, he ... Moj tretji porod, zelo zanimiva in pravzaprav zelo lepa izkušnja.
Ključne besede:



Vse je šlo zelo, zelo hitro ... Še noč prej sem bila pri prijateljici na rojstnem dnevu, domov sem prišla okoli 2 ure ponoči.

Spravim se, vsa okorna in okrogla v posteljo. Spala sem kot top do osmih zjutraj, ko me je zbudila starejša hčerka. Trebuh je bil še vedno tu in nič ni kazalo da bo ta dan kaj posebnega.  Nato pa me je okoli devete ure zgrabilo veliko "sranje" - beri driska in malo kasneje še minimalno špikanje "ala menstrualni krči". Zbudim moža, da je pa to morda to, no, morda ja, morda pa ne ... Kdo bi vedel? Vmes sem letela še ene parkrat kakat, hm, še dobro da nisem malčka kar v wc stresla, glede na kasnejšo brzino njegovega poletanja v zunanji svet. No, v glavnem, zbudim moža, da bova morda morala na pot v Rim, on in mama sta oblekla starejša dva mulca, ki sta cel čas hodila okoli mene in mi nosila raznorazne stvari. Hči je spraševala milijon vprašanj glede rojevanja, pa še malo mucko mi je nosila kazat. Mene pa bolelo, vse bolj in bolj ... Tega, da pri meni popadki niso šolski, sem itak že navajena, ko se začne se začne na full, ampak na takšno hitrost pa tudi jaz nisem bila pripravljena. Moj načrt je bil: znebiti se otrok (joj, ko se to grdo sliši ;-)), da bo mir, potem pa lepo v miru doma predihavati popadke, ko bo pa ura okoli 11, 12  bova pa šla počasi (poudarek na počasi) v porodnišnico. Takrat sem še imela moč delat načrte, kako in kaj. Ja, bila sem optimist ;-). Imela sem namen priti v porodnišnico čim kasneje, da se izognem (za mene) nepotrebnemu klistirju, britju in tistim birokratskim vprašanjem, ki me tako živcirajo (pa saj vam vse piše v materinski knjigi). Ampak ... eno je načrt, drugo pa je realnost...

Ob desetih sem z zadnjimi močmi nataknila hlače, majico in japonke, nadrla mamo in komaj prišla do avta. Zunaj pred avtom sem stala naslonjena nanj, predihavala popadke, mož me je želel spraviti v avto, ampak enostavno ni šlo. Nekako me je „ugural“ noter (gospodje policaji, nisem se zavezala J), čeprav bi se jaz najraje ulegla kar na tla poleg avta. Potem pa – žur...  Bolelo je že full, popadki na par minutk, med popadki sem pa samo razmišljala, kaj narediti, če se otrok rodi. Se mi je že dozdevalo da me to čaka, sem imela v mislih celo, da bi bilo najbolje se obrnit in it domov.  Vzemi novorojenčka, zavij ga v brisačo (ki mi jo je mož želel podtakniti pod rit, ampak mu ni uspelo, enostavno me je tista brisača tam neznansko živcira, tako da je ostala na zadnjem sedežu), ga daj na trebuh, na zizo ... Da ga ne bo zeblo, da se počuti varno (ja, itak, "poor boy" v drvečem avtu) ... Potem pa spet popadek ... Pa spet in spet ... Mož me je spraševal, kako boli, pa sem mu rekla, da je to šele stopnja 3 od 10. Si je mislil, da itak umiram ... Nisem umirala, ampak rojevala. Nekje pri tabli Celje - naj povem da sva imela do porodnišnice cca. 20 min vožnje - me zagrabi prvi tisti res veliki, boleči popadek (za 10). Ko sem začutila, da je to to, in da otrok hoče ven, da ga ne bom mogla več zadržat in sem pač potisnila. Že takrat sem med nogami začutila takšno kepo, pomislim, joj glavica. Povem možu, on reče, ne, ne, ni, ni ... Še malo pa bova tam.  Ampak ni šlo, od rojstva našega Otona so naju ločili le še trije pravi popadki, od tega je bil eden pred vratarnico ( ubogi vratar, je baje tako hitel vrata odpirat. Hm, kaj pa hoče drugega, ko sem jaz kar tam vlekla dol hlače, noge sem pa itak imela na armaturki). Takrat sem že full čutila glavico ... No, v tistem prideva pred vrata porodnišnice, zunaj množica ljudi, mož pusti avto in mene pred vhodom, teče v porodni del porodnišnice, da naj pridejo pome. Prišla je medicinska sestra z vozičkom – tipica, ni kaj - in želela, da se prestavim nanj. Meni je to bila znanstvena fantastika, saj je bilo pol glavice že zunaj.  Bolj ko sem ji govorila, da je glavica zunaj in, da bom rodila takoj, bolj me je ona želela prestavit na voziček. Seveda ni šlo. Ko je videla da je situacija resna, je po hitrem postopku odšla nazaj po pomoč. In naju pustila sama. Ampak še preden je prišla pomoč, je bilo vsega konec. Jaz sem še samo rekla možu: "M, prihaja!!!". On mi je uspel odgovoriti, da še ni, da je šla sestra po pomoč, se obrnil in potegnil otroka ven. In to je bilo to. Vsa bolečina je naenkrat popustila, ljudje so začeli ploskati (ja, tudi publiko smo imeli). Jaz sem se počutila full močno, lahko bi skale premikala. Mož je držal pravkar rojenega otroka, ki je ravno zajokal ... Za trenutek sem se vprašala, če vse sanjam, ali se bom sedaj prebudila in morala še enkrat skozi porodne bolečine. Zaželela sem si, da bi bila doma, v toplini svoje postelje. Bil je trenutek, ko sem hotela možu reči, da naj vozi, da greva domov, da nimava v porodnišnici kaj počet. Te trenutke si bom zapomnila za vedno, trikrat sem rodila ampak nikoli ni bilo tako močno kot tokrat.

Prišle so sestre. Hmmmm, imele so kaj videti, dela pa ne preveč. Kasneje je prišla še babica, da oskrbi otroka, popkovino, posteljico. Nato so me naložili na voz in v porodno sobo (malo prepozno, se vam ne zdi?). Zdravnik porodničar, ki nas je srečal na hodniku je komentiral: "No, lepo, nimamo nič dela, ste že vse naredili sami." Mož je bil glavna atrakcija. Sestre in babice niso mogle verjeti,  kako junaško se je držal. On pa je rekel samo:“Kaj sem pa mogel, ali pomagat ali pa zbežat.“  No, če bi zbežal bi jih že slišal od mene, tako da ta možnost pravzaprav ni obstajala. Na koncu se je celo spomnil in prinesel v porodno sobo komplet za odvzem matičnih celic, jaz sem v vsej evforiji na to čisto pozabila ... In celo to nam je uspelo narediti, res uspešen porod, ni kaj.

S seboj sem imela tudi porodni načrt, ki se je v CELOTI uresničil. Čimbolj naraven porod, edino da želim roditi v avtu, tega na njem ni bilo.

Če sedaj strnem vse za nazaj je bil porod super, najboljši do sedaj. V avtu sem se namestila tako kot sem želela sama, pač glede na razpoložljivi prostor (noge na armaturko), ves čas sem sedela, nihče mi ni mahal pred očmi s tisto iglo, da mi bo naredil amniotopijo (voda mi sploh ni odtekla, ampak je počasi odtekala med porodom), nihče mi ni stalno govoril kako se naj obrnem, kaj je dobro zame, kaj ni ... Skratka, mož je vozil, jaz pa rojevala. V miru in ob škrabljanju dežnih kapljic ...:-))

Moj zadnji porod, moj najlepši porod ... Sreča v sreči?

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

To so vaše pravice v porodnišnici
Še vedno obstajajo zgodbe, izkušnje iz porodne sobe, ko porodnice opisujejo popolno neupoštevanje njihovih želja oziroma...
8
Kateri so prvi znaki začetka poroda?
Ko se bliža dan poroda, je vse več znamenj, ki nakazujejo na to, da se bo porod začel. Nekatera so prava, nekatera pa ne...
8
7 znakov, da se maternični vrat aktivno od...
Ko otrokova glavica potuje po porodnem kanalu navzdol, se na zadnjici pojavi rdečo-vijolična ali rjavkasta črta. Bolj ko...
6
Te vaje pomagajo, da se dojenček obrne
Preverite preproste in varne vaje ter druge preizkušene metode, s katerimi lahko otročka v trebuščku spodbudite, da se o...
4



Kaj vse potrebujem za dojenčka?
Prihod dojenčka je zelo vznemirljiv dogodek, ki pa zahteva nekaj priprav. Tukaj je nekaj ključnih stvari, ki jih je dobr...
Zgodbe malih junakov: Borila se je kot lev...
Inkubator pokrit s pregrinjalom z izvezenim levom. Edina je imela tako pregrinjalo. Povedala sem ji, da je to zato, ker ...




Risanke.
пеперутка16

So vaši otroci gledali (gledajo) risanke kot so Teenage Mutant Ninja Turtles, Yu Gi Oh, Pokemon ... in zaradi njih postali nasilni?