Tudi otrokovi možgani potrebujejo odklop od nenehnih dražljajev. (Freepik.com)

/11 /11

Nekoč ni bilo animatorjev, ni bilo toliko izven šolskih in vrtčevskih dejavnosti. Bilo je dvorišče, polna skupina otrok in preprosta igra, ki je nastala v domišljiji otroške glave.

Danes tega skoraj ni več. Mesta postajajo vse manj prijazna otroški igri, ta se je preselila v telovadnice, dvorane, učilnice in stanovanja. Otroci imajo animatorje, dolgčasa skoraj ne poznajo več. Le še na vasi so morda kotički, kjer so otroci varni pred odraslim svetom, kjer so še dvorišča namenjena igri. Pa tudi tja vse bolj prodirajo vodene dejavnosti. Starši danes več posegajo v igro otrok, kot so to počeli nekoč. Nekoč so se otroci igrali sami.

»Otroci ne zanjo biti sami, ker jim ne pustimo. Otroci nas vabijo in kličejo v svoj svet, ker nas imajo radi, ker želijo z nami deliti sebe, ker želijo stopiti v stik z nami. Vse to pa nima nič opraviti s tem, da se ne bi znali igrati sami. Vprašajmo se raje, kaj počnem, da ostajam v stiku s svojim otrokom? In če je to vključevanje v otroško igro, tudi prav; dokler v tem uživata oba.,« meni vzgojiteljica in sociologinja Simona Iglič.

PREBERITE TUDI: Mami, očka, dolgčas mi je

Starši nehote posegamo v otroško igro

Starši včasih nehote preveč posegajo v otroško igro. Narekujejo otrokom, kako naj se igrajo in prehitro posežejo v otroški prepir. Starši so vse prevečkrat sodniki, otroci pa ne znajo več reševati spora brez njih. Morda celo ne znajo več nadaljevati igre brez poseganja odraslega?

»Predšolski otroci potrebujejo približno 20 minut, da si zamislijo in pripravijo svojo igro; bodisi skupinsko ali pa individualno. Po tem kratkem času, se otrok »odklopi«; izgine, ponikne v alfa stanje otroške igre. Kako škoda, da se v tem kratkem času zgodi toliko postranskih besed, vzgibov, ter občutkov slabe vesti na starševski strani in otroške frustracije, ki je »ozdravljena« še predno se razraste do te mere, da začne koristiti otrokovemu celostnemu razvoju (intelektualnemu in domišljijskemu),« meni Igličeva.

»Če starši ne bi imeli tako velikega občutka krivde, ker se ne zmorejo ves čas ukvarjati z otrokom, potem tudi otroci temu ne bi posvečali toliko pozornosti.

In sploh ne bi toliko protestirali ( »dolgčas mi je« ) in spraševali (»Mami, kaj naj delam?« ), če bi vedeli, da to nima popolnoma nič opraviti z odraslimi,« še dodaja Igličeva.

PREBERITE TUDI: Zakaj je igra tako zelo pomembna?

Otrokom je lahko tudi dolgčas

Ali otroci res potrebujejo animatorje za svojo igro? Nekoč otroci tega niso poznali, danes pa je zabava zanimiva le, če so na njej prisotni tudi animatorji. Otroška igra je vodena, otrok čaka, da dobi navodila nekoga. Igra torej ni več igra, ni spontana, ni nastala v njegovi domišljiji.

»Ne gre za to, da sodobni otroci ves čas potrebujejo animatorje, da jim ni dolgčas, animatorji so tisti, ki potrebujejo otroke, da niso sami sebi publika in imajo koga za zabavat. Družbeni moment pa je ravno pravšnji in klima takšna, da narekuje, da se mora otrokom ves čas nekaj "zabavnega, poučnega, koristnega" dogajati.

Pa ni resnične potrebe, da bi moralo otrokom biti ves čas sila zabavno in prav nič dolgčas. Nenazadnje tudi možgani potrebujejo "odklop" od nenehnih dražljajev, stimulatorjev. Privoščimo svojim otrokom oddih - pa čeprav v stoji na kavču, z glavo navzdol in tistim neprijetnim: "Mami, men je dolgčas, kaj naj delam."