/11 /11

Ringarajin uporabnik: Petra

Datum: 6. 1. 2012

Tip poroda: naravni porod

Število dni v porodnišnici: 3

Porodnišnica: Porodnišnica Ptuj

Ocena porodnišnice: Ocena je 4, vse je bilo super, osebje in vse, edino tople vode ni bilo, oziroma je bila samo ponoči.

Nosečnost je potekala kot po domače rečemo "šolsko", nobenih težav ali zapletov. Zdravnik mi je na podlagi zadnje menstruacije napovedal rok poroda 7. 1. 2012, Na nuhalni svetlini pa se je satum spremenil za en dan, 6. 1. In v moji glavi je ostal usidran.

Upala sem samo, da nas naša beba ne bo prehitela in prišla med prazniki, ker bi potem morala biti sama, saj je v tem času leta imel moj dragi največjo gužvo v službi. In ko je prišel 1. 1. sem rekla, jaz sem pripravljena, lahko pride. Še bolj sem se veselila prihoda dojenčka, ker me je že pošteno firbec matral, kaj bomo dobili, saj se z dragim nisva odločla, da bi izvedela spol pred porodom.

2.1. sem še šla na zabavo in preplesala celi večer v upanju, da bi pospešila stvari. Pa ni bilo nič na vidiku. Zato sem se sprijaznila in rekla, kar bo pa bo in ko bo pripravljen bo pač prišel. Sem se pa celo nosečnost pripravljala na naraven porod in nisem niti hotla pomislit na kaj drugega.

5.1 je bil dan kot vsak drugi, za kosilo sem nama pripravila krvavice, kislo zelje in kuhan krompir, potem sva šla še na dolgi sprehod, popoldan pa sva šla po nakupih, iskat darilo za dobrega prijatelja. Bila je ura nekje 15.40, ko sva se pripeljala pred trgovski center in začutila sem ostro bolečino v trebuhu. In sem rekla dragemu: "Dragi, mislim, da imam popadke!" Izraza na njegovem obrazu ne bom nikoli pozabla, vendar je ostal miren, šla sva nakupit še kaj sva nameravala in domov.

Do 18. ure sem imela še nekje 5 popadkov, potem pa so se začeli šibat na 5 minut. Pridno sem jih predihavala, dragi pa jih je beležil. Ob 21.30 pa mi ni bilo več vseeno, ker so bili popadki vedno bolj skupaj in sva se odločla, da greva v porodnišnico. Tam so me sprejeli, pa vsa papirologija, CTG in pregled. Babica je rekla, da sem odprta 1 prst in da ustje še ni zravnano. Moj odgovor na to je bil, no potem pa bi šla domov. In ona meni kak to misliš, da bi šla domov. Ja, kaj pa naj tu delam, če še nisem pripravljena za rodit. Poklicali so zdravnika in ko sem mu zagotovila, da imama do porodnišnice samo 5 minut, me je spustil domov.

Doma sem si dala termofor na trebuh in se zvila v klobčič, kolikor je pač z nosečniškim trebuhom to mogoče, in dremala ter predihavala popadke. Do dveh ponoči je še šlo, potem pa so se začeli sprehodi na stranišče, ker so me popadki začeli čistiti. Tako sem zdržala do 3.30 ure, potem sem zbudla dragega in mu rekla, zdaj gre pa zares in sva šla.

Takoj so me dali v porodno sobo, odprta sem bila 4 prste. Babica mi je predrla mehur in me poslala na školjko predihat par popadkov. Nato sem zlezla nazaj na posteljo in s pomočjo dragega predihavala popadke. Njegova pomoč mi je bila ključna, ker se mi je zgodilo na čase, da sem odplavala in pozabila predihavat popadke. In potem sem začutila, da gre zares. Pa pravim babici: "Ven bo prišel!" Ona pa meni: "Ne še, ni še čas." Jaz pa njej nazaj: "Pa če vam pravim, da bo ven prišel!" In je šla pogledat in začudena: "Ja res se že vidi glavica, bomo začeli potiskat!" 3x sem potisnila obrnjena na bok, potem so me na hrbet prevalili, 3x sem potisnila in se je glavica okronala. Moj avtomatski vzgib je bil da sem segla z roko in jo pobožala. Nato sem v naslednjem popadku porodila glavico, v naslednjih 2 ramena, nato pa je v zadnjem popadku kar naredilo plop in je že bil zunaj. In besede: "Fanteka imate!" mi bodo za vedno odzvanjale v ušesih.

Malo me je urezala, ker drugače ni šlo. In vse kar sem lahko ponavljala, ko sem ga dobila na trebuh je bilo: "Dragi, poglej kaj imava!" Zajokal je zelo na glas, ocene po apgarju so bile 9 v 1 minuti, 10 po petih minutah. Potem so ga očistili in mi ga dali pod srajco. In kaj je naredil mali fakin. Pokakal me je! :)

Zdravnik me je zelo lepo zašil, naredili so mi še UZ zaradi varnosti, ker je bila posteljica počena. Potem smo se še 2 uri cartali vsi trije v porodni sobi.

Nisem rabla nobenega obroča, ker sem kljub šivom lahko normalno sedela že tri ure po porodu. Sama sem že drugi dan skrbela za našega Gašperja in domov smo šli že 3 dan. Od tega bo kmalu 3 mesece, vendar sem že večkrat ponovila, da če bi bil vsaki porod takšen, kot je bil moj, lahko grem jutri spet rodit.

6. 1. 2012 je rojstni dan mojega sinka in najlepši dan v mojem življenju do zdaj!

PREBERITE ŠE:

Resnične zgodbe o porodu