Država bolj pametna kot starši!

/11 /11

Objavljamo pismo mamice, Bojane Potočnik, ki smo ga našli na družabnem omrežju. Mamica je naletela na, po njenem mnenju neumno birokratsko oviro, ko je hotela svoji starejši hčerki zaupati varstvo mlajše sestrice. Bojana, ki je tudi sama učiteljica, meni, da postaja vzgoja vedno bolj stvar pravil, ki jih določa država in ta pravila ne dovoljujejo, da bi starši in vzgojitelji ter učitelji otroke vzgajali v odgovorne odrasle.

Preberite in v komentar pod člankom napišite, če se (ne) strinjate z napisanim oziroma nam zaupajte svoje mnenje.  

Doma sem 100 metrov od vrtca in na poti do njega moram prečkati slepo ulico. To je to! Danes sem bila službeno v Ljubljani in želela, da mojo 4-letnico dvigne iz vrtca njena 9-let in še kakšen mesec stara sestra. Obema sem razložila, kako bo danes, in obe sta bili navdušeni, starejša, ker se je počutila pomembno, tamala pa preprosto zato, ker je kul, če pride po tebe starejša sestra in se lahko važiš pred prijatelji.

Ampak ni šlo, ker starejša še ni stara 10 let, kar ta država ocenjuje kot sposobnost poskrbeti za mlajšo sestrico, meni kot mami, ki že skoraj 10 let (še nekaj mesecev mi manjka), skrbim za starejšo hčer, pa ne zaupa moje presoje lastnih otrok.

Seveda sem poskušala s klicem vrtec, a ni šlo, kakor tudi ne bi šlo, če bi kdo od mene kot učiteljice poskušal izsiliti kakšno podobno osnovnošolsko bedarijo. Naj na tem mestu povem, da ima tamala krasne vzgojiteljice, ki jih ima neizmerno rada in si danes verjetno mislijo, da jaz bi pa že lahko razumela, ker sama delam v podobnem šmornu neumnih predpisov.

Razumem. Ampak veste, kaj je narobe, nihče se ne upre tem neumnim določbam, ki jih pišejo razni eksperti, verjetno v okviru kakšnega nacionalnega programa, varno skriti pred otroki v svojih pisarnah. Ne starši, ne vzgojitelji, ne učitelji in nenazadnje ravnatelji, ker je lažje slediti zakonu, kot pa povedati, da je slab ali da ima vsaj luknje, če ne prepade. Vsi smo tiho, no, jaz ne bom več.

Danes pišem kot mama, ampak verjetno bi se morala tudi kot učiteljica upreti podobnim neumnostim v osnovni šoli. Tako npr. moram v razredu sama krotiti 28 in po novem 2+ učenca in jim v glavo vbijati prilastkov odvisnik (sila nezanimiva stvar za nestrokovnjake), nisem jih pa po mnenju te države sposobna peljati 500 metrov po Šentjurju.

Po drugi strani pa nas mediji bombardirajo s članki, kakšne invalide danes vzgajamo, tako starši kot učitelji.

Pomislite, kaj vse so nam zaupali pri 9 letih. Sama sem lahko šla peš domov in to cele 3 kilometre in po makadamu, da so me tatre (Saj se spomnite teh tovornjakov?), ki so me prehitele, puščale v oblakih megle. Doma sem občasno dobila nakupovalni listek in denar in šla po tej isti poti nazaj v trgovino (Spet so me prehitevale tatre.) in s polnimi vrečkami domov. Moja učiteljica je lahko razstavila mojo risbo in poslala moj spis na tekmovanje, ne da bi moja mama sploh vedela za to, kaj šele, da bi morala kaj podpisati, lahko me je fotografirala, lahko sem šla v šolo v naravi ne da bi moja mama podpisala 10 soglasij, učiteljica je tudi ni dnevno preko spletne strani obveščala, da že skoraj plavam. Prav tako mi je učiteljica lahko povedala kako krepko, ker spet nisem pojedla goveje juhe in moja mama zaradi tega v šolo ni prišla z odvetnikom.

Moja mama je bila srečna in jaz tudi, ker naju šola ni preveč morila v najinem svetu najinih pravil. In še nekaj, moji mami je ob tem znatnem pomanjkanju zakonodaje v 80. letih uspelo, vsaj po mojem mnenju, vzgojiti odgovornega otroka.

Danes pa moramo vsa pravila zapisati, kako se obnaša na avtobusu, kako v varstvu, kako se pride od šole do igrišča, kakšna so pravila igre med odmori, kako se dežura, kako si razdelimo malico … Absurd, čakam dan, ko mi bo učenec rekel, da se je v hlače, ker nikjer ne piše, kako se v šoli pride do WC-ja.

In mame smo živčne in v stresu, ker nam ne uspeva, ker so naši otroci premalo odgovorni, ker toliko stvari, ki smo jih mi zmogli mimogrede, ne zmorejo. In potem so se našli razni strokovnjaki a la Juhant, ki nam zdaj na šolskih sestankih v prepolnih predavalnicah razlagajo, kaj vse smo naredili narobe in kakšne razvajene, nesposobne in neodgovorne otroke imamo in ti strokovnjaki so zdaj na misiji reševanja slovenskih otrok. Ne bo šlo samo z njimi.

Po drugi strani pa se nihče ne loti zakonodaje, ki paralizira starše in učitelje, da bi lahko vzgajali otroke v odgovorne ljudi.

Še enkrat, zadnjič, povem moja 9-let (in nekaj mesecev) stara Manca JE sposobna poskrbeti nekaj ur za 4-letno Jerco. Mimogrede, če je lepo vreme Jerca popoldne to neskončno, 100-metrsko, razdaljo do vrtca prevozi s kolesom vsaj 20-krat in jaz se včasih zvečer derem z balkona, ko jo kličem k večerji.

Ničesar velikega ne pričakujem od te države trenutno, samo to, da mi pusti, da vzgajam svoje otroke tako, kot je moja mama mene. Zakaj? Ker sva se imeli »fajn«, jaz in mama.

Dragi očetje in mame, če pričakujete, da bodo institucije vplivale na spremembo zakonodaje, se krepko motite, zato apeliram: RECITE NE NEUMNOSTIM, uprite se in moje pismo delite.

Bojana Potočnik, mama

Pismo je povzeto z njenega Facebook profila.