Otroci imajo lutke radi. Lutke so zato v predšolski dobi prepotrebno, hkrati pa tudi hvaležno vzgojno sredstvo, ki spodbuja otrokov razvoj.
Lutke so hvaležno vzgojno sredstvo, ki spodbuja otrokov razvoj.
V današnjem času človek vedno bolj teži k boljšemu in popolnejšemu življenju. S tem vedno bolj izgublja stik z otroštvom ter smisel za razumevanje otrokove miselnosti, otrokovih želja in sanj. Otroci živijo v svetu, kjer je potrebna samo ena oporna točka (npr. lutka), ki v zaznavanju (tipu, pogledu, občutju …) spremeni vrednote življenja tako, da so primerne njihovemu trenutnemu razpoloženju. Vse njihovo delovanje izhaja iz njih samih, vse vedenje o stvareh jim je dano samo po sebi. Naše okolje pa jih priuči drugačnega gledanja, drugačnega pomena stvari, drugačnega funkcioniranja.
PREBERITE TUDI: Razvoj igre otroka
Kakšna je vloga lutke v otrokovem razvoju?
Lutka otroka vedno znova spominja na prvine, ki izhajajo iz njega samega. Že ropotuljica v otrokovi roki je zanimiv partner za komunikacijo. Svet postane še bolj zanimiv, ko otrok toliko dozori, da lahko aktivno sodeluje v svetu predmetov. Iz kuhinjskih stolov si sestavi vlak, ki ga odpelje v daljno deželo sanj. Ob vsem tem gre seveda za igro, v kateri otrok aktivno sodeluje. S predmeti iz okolja vzpostavi enakovreden odnos. Ni nad njimi, temveč jim je enak.
In prav ta odnos je tisti, ki igra pomembno vlogo pri razumevanju lutke v vsej širini. Lutka namreč omogoča neomejene možnosti razvijanja odnosov med osebami, odnosov med razpoloženji, odnosov med čustvi … Lutka v človekovih rokah oživi. Takoj je vzpostavljen odnos med njo in otrokom – animatorjem. Ko to dogajanje postane zanimivo za tretjo osebo (gledalce), nastane gledališče. Igra z lutko je kompleksno kreativno dogajanje. Če se želimo z njo igrati, jo moramo imeti. Najbolje je, da jo izdelamo sami. Izdelovanje lutk pomeni otrokom predigro za igro. Narediti lutko, pomeni likovno ustvarjati.
Lutka kot vzgojno sredstvo
Otroci imajo lutke radi. Lutke so zato v predšolski dobi prepotrebno, hkrati pa tudi hvaležno vzgojno sredstvo, ki spodbuja otrokov razvoj. Znano je, da beseda, ki jo izreče lutka, bolj zaleže, kot pa naročilo staršev ali vzgojitelja. Če nikomur ne uspe prodreti v otrokovo notranjost, se navadno to posreči lutki. Pri tem pa je pomembno, da so lutka, animator lutke (mama, oče, vzgojitelj) in otrok enakopravni partnerji.
Lutke v okviru vzgoje so nosilci vlog in s tem sredstvo, ki čutno prikazuje sliko resničnosti. Lutka omogoča otroku spoznavanje povezave med živim in neživim svetom, pomaga spoznati simbolične predstave … Hkrati lahko otroku prek lutke predstavimo gledališče z vsemi umetniškimi zvrstmi: z besedo, glasbo, likovnostjo, ritmom, s prostorsko kompozicijo. S tem otroka neposredno postavimo v svet »lepega«, v svet umetnosti. Preko nje lahko vzgojitelj posreduje tudi veliko mero humorja, ki otroka sprošča in razvedri.
PREBERITE TUDI: Otroška igra
Lutka kot terapevtsko sredstvo
Že v starih kulturah so imele maske in figure s svojim magičnim izžarevanjem terapevtsko vrednost. Z moderno psihoterapijo 20. stoletja je prišlo do ponovnega odkritja lutke in lutkovne igre za individualne in skupinske terapije. Še posebej pri otrocih. Z lutko namreč otrok veliko lažje izrazi svoje notranje življenje, še posebej v primeru duševnih stisk in psihičnih motenj.
Lutka kot terapevtsko sredstvo je po navadi manjša kot otrok. S svojo prisotnostjo postane nevtralni sogovornik otroku na eni strani in terapevtu na drugi strani. To omogoča otroku svobodnejše izražanje, saj lutka s svojo privlačnostjo kar sama od sebe vabi otroka, da bi se z njo ukvarjal. Otrok ji tako pripoveduje o sebi in svojem življenju, ji poje, jo ljubkuje … Lahko se tudi vživi v vlogo lutke, se z njo identificira. Vanjo projicira svoje težave, da bi ublažil notranje napetosti. Lutka tako postane odraz otrokovih čustev in želja, doživljanj iz realnega sveta in razmišljanj iz namišljenega sveta. Prek te »igre« otrok hitreje pozabi na doživljaje, ki so ga prizadeli, nadomesti izgubljeno varnost, pridobi nove emocionalne izkušnje, se prične zavedati svojih čustev in potreb ter se jih nauči zadovoljiti v skladu z realnostjo.
Vse zgoraj našteto nas usmerja v razmišljanje, da bi bilo potrebno lutko zavestno vključiti v otrokov vsakdan, tako v vrtcu kot doma, kajti BREZ IGRE NI SREČNEGA IN ZDRAVEGA OTROŠTVA. Osrečimo naše otroke. Samo čas si moramo vzeti, se posvetiti svojim otrokom in pri igri z njimi uporabljati lutke.
LITERATURA
- Cysin Gustav, LUTKOVNO GLEDALIŠČE IN LUTKOVNA IGRA V VZGOJI, Berlin, 1989
- Lagerqvist Ingrid, LUTKOVNA IGRA V TERAPIJI IN SPECIALNI PEDAGOGIKI, Berlin, 1989
- Obrazov Sergej, IGRALEC Z LUTKO, Ljubljana, 1951
- POJMO, PLEŠIMO - USTVARJAJMO, Estetska vzgoja, 1. del, Ljubljana, 1978
- RAZVIJAJMO SPOSOBNOSTI PREDŠOLSKEGA OTROKA, Ljubljana, 1977
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: