Konstrukcijska igra se začne nekje v drugem letu starosti.

/11 /11

Kako se igra pravzaprav razvija pri otroku, smo povprašali Zavod IZRIIS, kjer se že vrsto let ukvarjajo z družinami, programi za starše in otroke ter medgeneracijskimi programi.

"Igra je dejavnost, ki se od drugih loči zlasti po tem, da je namerna, usmerjena na predmete, notranje motivirana, da so posledice odsotne in da gre za oblikovanje alternativne stvarnosti. Čeprav se vrste igre med seboj razlikujejo glede na raven razvojne zahtevnosti, pa vsaka spodbuja določene vidike otrokovega razvoja," so nam zaupali v Zavodu IZRIIS.

Ko gre za razvoj otrokove igre, se namreč pojavijo različne faze igre.

Funkcijska igra

V razvoju otrokove igre se najprej pojavi funkcijska igra, ki je s spoznavnega vidika najpreprostejša vrsta igre. Tina Kavčič v prispevku Igra dojenčka in malčka navaja Piageta, ki to vrsto igre opisuje kot igro prakticiranja in meni, da otrok v njej preizkuša svoje razvijajoče se gibalne in zaznavne funkcije, hkrati pa tudi neposredno upravlja s predmeti in jih raziskuje (raziskovalna igra).

V prvem letu otrokovega življenja je funkcijska igra prevladujoča vrsta igre, že v drugem letu pa začne upadati, čeprav se v razvojno višjih oblikah nadaljuje skozi celotno predšolsko obdobje.

Konstrukcijska igra

V drugem letu starosti se začnejo malčki vključevati v konstrukcijsko igro. Za to igro je značilno, da otrok povezuje in sestavlja posamezne prvine igrače v konstrukcijo. Z razvojem otroka pa postane ta igra vse pogostejša, kompleksnejša in celovitejša.

Konstrukcijska igra spodbuja zgodnji spoznavni, jezikovni in socialni razvoj. Ta vrsta igre spodbuja razvoj ustvarjalnosti, razumevanja prostorskih odnosov, odkrivanja vzročno-posledičnih odnosov, ohranjanju pozornosti ter sledenja nameri in pomenu.

Simbolna igra

Nekateri raziskovalci otroške igre simbolno igro otrok poimenujejo tudi igra pretvarjanja ali domišljijska igra. Pri tej igri otrok reprezentira neko dejanje, predmet, osebo ali pojav iz stvarnega ali domišljijskega sveta. Po L. McCune Nicolich poznamo šest kriterijev simbolne igre:

• otrok se do neživih predmetov vede, kot da so živi;
  
• vsakodnevne dejavnosti izvaja v odsotnosti potrebnih materialov;
  
• otrok izvaja dejavnost, ki jo običajno izvaja nekdo drug;
  
• dejanj ne izvede do njihovega običajnega konca (npr. vzame torbico in pomaha v pozdrav, nato pa ne odide ven);
  
• predmet nadomesti z drugim;
  
• otrokovo čustveno in instrumentalno vedenje v simbolni igri izraža namišljenost dejavnosti
  

Otrok simbolne sheme najprej usmerja nase, nato pa tudi na druge osebe ali predmete. Primer, ki to potrjuje je, da se najprej pretvarja, da sam je iz prazne skodelice, šele kasneje zmore »nahraniti« tudi drugo osebo ali igračo. Z razvojem začne malček v simbolni igri en predmet nadomeščati z drugim, povezovati simbolne sheme v sosledja, nato nadomešča predmete v nizu, nazadnje pa zmore v posamičnem simbolnem dejanju nadomestiti dva ali več predmetov.

Dojemalna igra

Dojemalna igra odraža otrokovo razumevanje odnosov med predmeti in ljudmi ter odnosov med pomeni in simboli. Tina Kavčič navaja Toličiča, ki v to vrsto igre uvršča poslušanje, opazovanje posnemanje in branje. Otrok je sposoben poimenovati predmete zunanje realnosti, sposoben je slediti navodilom, dajati navodila in dojemati odnose.

Ta vrsta igre spodbuja razvoj govornega razumevanja in izražanja, razumevanje vzročno-posledičnih odnosov ter usmerjanje pozornosti, ter tudi razvoj socialnih spretnosti.

Igra s pravili

Za obdobje dojenčka in malčka igra s pravili ni tipična, se pa začne pojavljati v tretjem letu otrokovega življenja. Sprva le v kratkih, enostavnih epizodah in zlasti v interakciji s kompetentnejšim partnerjem (npr. izmenično podajanje žoge). Pri tej igri otrok sprejme vnaprej postavljena pravila in se po njih ravna. Na ta način se uči nadzorovati lastno vedenje, dejanje in odzive znotraj določenih mej.

Igre s pravili predstavljajo prevladujočo igralno dejavnost v obdobju ob šestega oziroma sedmega leta naprej.

V obdobju zgodnjega otroštva stalno narašča tudi pogostost drugih višjih razvojnih ravni simbolne igre, na primer igra vlog in sociodramska igra. Z razvojem otroka postaja njegova igra vse manj odvisna od igrač in igralnega materiala, ki ga ima na voljo, ter se vse pogosteje odvija na abstraktnem, miselnem nivoju in z rabo govora.

Viri in literatura:
Fekonja, Urška: Razvoj otroške igre. Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus, 2004.
Kavčič, Tina: Igra dojenčka in malčka. Razvojna psihologija. Ljubljana: Založba Rokus, 2004.