(Foto: Freepik.com)

/11 /11

Preveč ljudi zbeži od problemov. Preveč parov se loči. Poguma pa ima vedno manj ljudi. Midva sva imela pogum in sva začela pisati lepšo zgodovino sebi in svoji družini.

ONA

Na skupno pot s svojim možem sem stopila pred 9 leti. V teh letih sva si uredila dom in si ustvarjala družinico. Mineva 2 leti, ko sva začutila, da je v naši družini prostora še za enega člana. S svojimi starši in sorodniki sva novico delila na božični večer. Prišlo je Novo leto in z njim želja, da bi bilo to leto ljubezni in veselja. Bila sem srečna in v pričakovanju. Nisem vedela kaj vse me še čaka v naslednjih mesecih.

Nosečnost ni bila lahka. Imela sem veliko težav, zato sem morala ostati doma in skrbeti za to, da bom čimbolj zdrava in da bom donosila čim dlje. Takrat bi potrebovala veliko nežnosti, pozornosti, pa sem velikokrat imela občutek, da je ne dobivam v taki meri kot v prvi nosečnosti. Velikokrat sem si rekla, da sem mogoče sama kriva in da se je mož odtujil, ker sem imela toliko težav in sem bila velikokrat sitna. Ni bilo božanja trebuščka. Prišel je dan, ko so me zadržali v bolnišnici in nekega dne so se zgodile napovedi zdravnikov. Po težki operaciji, kjer sem izgubila veliko krvi sem povila deklico. Bila je majhna. Odvzeli so mi jo takoj, ker je imela tudi sama veliko težav. Toda obe sva okrevali in težko pričakali odhod domov. Toda doma me ni čakalo navdušenje, dobrodošlica. Mož je sicer skrbel zame, toda čutila sem da nekaj ni v redu. Začutila sem namreč, da mož ni iskren, da je nekako odsoten. En teden po porodu in okrevanju pa sem izvedela grozno novico. Priznal mi je, da ima razmerje z drugo žensko, že 8 mesecev. Spoznal jo je kmalu po tistem, ko sem zanosila. In v vsem tem času nisem slutila nič! Krik, ki je prišel v tistem trenutku iz mene, slišim še zdaj. Bolečine, pa ne znam opisati. Spomnim se samo tega, da me je krik tako izčrpal, da sem omedlela. In tisto noč sem prejokala in si stiskala mleko, da je otroka lahko nahranil on. Sama tega nisem zmogla. Želela sem si spanca, pa četudi večnega, samo da bi lahko pozabila, si malo odpočila. Rana od operacije ni več bolela, bolelo je srce, duša.

Naslednji dan sem preživela v razmišljanju kako naprej. Zmogla sem samo to, da sem otroku dala svoje mleko v stekleničko, nisem pa prenesla njegove bližine. Toda naša dojenčica je samo mirno in zadovoljno spala v prepričanju, da je svet okoli nje lep. Nihče ni vedel, kaj preživljam, nisem prenesla pomilovanja. Zaprla sem se v svoj svet bolečine. Glavna skrb pa mi je bila, kako bi moža prepričala, da ne odide proč od nas. Mož je namreč že nekaj mesecev očitno živel v nekem drugem svetu, lažnem prepričanju, da ga lahko osreči druga oseba. Kljub temu da sem bila ponižana, sem ga ljubila. Pomenil mi je vse. Mogoče še preveč. Včasih sem imela občutek, da ne morem živeti brez njega. Verjetno sem ga s svojo ljubeznijo dušila.

Tisti dan me je odpeljal na psihiatrijo v Ljubljano. Hoteli so me obdržati, da si malo odpočijem, toda ob sebi sem začutila svoja otroka, kljub temu, da sem ju odrivala od sebe. Odšla sva domov. Tiste poti sem spomnim, da je bila zelo dolga. Med potjo sem bruhala. Glava pa je samo razmišljala, kako prepričati moža, da ostane in spet najde najino ljubezen. Moje misli je umirila prijateljica, ki me je usmerila na Frančiškanski družinski inštitut, ki nudi terapevtsko pomoč zakoncem in družinam v težavah. Glede na vso situacijo in novorojenega otroka so nama pomoč ponudili takoj. Prve terapije me je bilo strah, saj sem se morala zaupati neznani osebi. Toda na vratih naju je pričakala zelo srčna, nasmejana terapevtka in mi takoj dala neko upanje. Mož je na tem srečanju bil postavljen pred izbiro o nadaljevanju življenja z mano in svojo družino ali z žensko s katero je vodil skrito življenje. Odločil se je zame. Očitno se je v nekem trenutku spet našel v svetu v katerem je ljubljen in kamor pripada. Začela sva s terapijami, ki so bile naporne, temeljile so na spoznavanju najine preteklosti. Glavni temelj vseh nas je naša primarna družina ter odraščanje v njej. Presenečena sem bila nad tem, da sem se velikokrat zavedala svojih težav in šibkih točk, tako pri sebi kot v najinem zakonu, toda nisem vedela od kje izhajajo, kako naj jih rešim.

Meseci, ko sva obiskovala terapije, so minevali hitro. Po vsaki terapiji sva z možem bila presenečena nad tem, kaj vse sva odkrila drug o drugem, pogovori so se velikokrat zavlekli dolgo v noč, toda začutila sva spet neko vez. Spoznala sva drug drugega, kot se še nisva nikoli. To so čudna spoznanja. Spoznala sem, da sem z nekom že 12 let in da ga nisem poznala. Življenje je prvič dobilo nek smisel. Stvari so naenkrat postale bolj jasne. Ko sem spoznala svojega moža, sem očitno živela z njim v takem odnosu, da sem mu hotela ugajati, mu v vsem ustreči. Biti dobra žena. Toda, kakšna je dobra žena? Ali me je kdo tega naučil? Delala sem tako kot sem znala, kot sem videla v svoji družini.

Vsem vam, ki to berete, bi vam rada sporočila, da za marsikatere napake, ki jih počnete, niste sami krivi. Velik pomen za našo prihodnost, ima naša preteklost. Starši nas od zibelke naprej učijo življenja, reševanja odnosov. In to nas označi za vnaprej, ko zaživimo s svojo družino. Moj mož je svoje probleme rešil, zato sedaj gradiva nazaj zaupanje. Ne bom rekla, da nam ni težko, toda postali smo zelo trdno povezana družina. In zavedam se, da sedaj najina otroka odraščata v družini, kjer se bosta naučila pravilnega reševanja problemov in ne bosta bežala pred njimi. In to ju bo lahko učil njun oče. Postal je namreč čisto drugi človek.

To je moja zgodba. Zelo boleča. Toda s časom bolečina izgine. Vsakodnevno si govorim, da se stvari vedno zgodijo z nekim razlogom. In moja izkušnja je lahko sedaj v pomoč vsem, ki so v stiski in dilemi kako naj nadaljujejo. Lahko vam povem, da se splača. Tudi zame je prišel čas, ko vsak dan čutim iskreno ljubezen. In skoraj vsak dan si rečem, hvala Bogu, da smo skupaj, povezani in srečni.

ON

Vsak človek ima svojo življenjsko pot. Najina se je začela rožnato, nadaljevala trnovo in dobila še eno priložnost. Kot je že žena napisala, je za našo prihodnost zelo pomembna preteklost. Tisto, kar so nam starši položili v zibelko nosimo še danes. Pa naj bo to slabo ali dobro. Prva slaba stvar, ki je bila položena v mojo zibelko je bila ta, da me starši niso naučili, da se je treba v življenju pogovarjati in glasno reševati težave.

Že po prvemu otroku, ki je s soncem napolnil najino hišo, so se začele pojavljati težave. Žena je večino časa posvečala sinu, sam pa nisem znal povedati, da jo potrebujem mogoče celo bolj kot jo je potreboval sin. Minevali so dnevi, meseci. Vsak dan enak drugemu. Moja življenjska cesta pa je postajala vse bolj vijugasta. Prišel je čas, ko sva se odločila za drugega otroka in z njim čas velikega strahu, da bo zame še manj časa kot ga je bilo. Nato pa sem na svoji življenjski poti prišel do križišča in se odločil za napačno smer. Naredil sem tisto, kar lahko naredi le strahopeten in hkrati izgubljen človek, tolažbo sem poiskal pri drugi ženski… Ko sva se z ženo kasneje pogovarjala o tem, sem vedno dejal, da sem takrat živel v nekem »drugem svetu«. In verjemite mi, da je res tako. Ko se enkrat spustiš v nekaj takega, zgubiš stik z realnim svetom. Naenkrat ne veš več kaj je prav in kaj ne. Skratka si nekje drugje. Prišel je čas, ko tega bremena enostavno nisem več vzdržal in sem zato vse povedal ženi, hkrati pa sem bil trdno odločen, da zapustim svojo družino.

Po vseh težavah, ki sem jih nakopal svoji družini, je žena zbrala dovolj moči in poguma in je za pomoč prosila terapevte na Frančiškanskem družinskem inštitutu. Nato pa šok prva terapija - kot bi me velikan prijel in močno stresel. Terapevtka, ki ji danes lahko rečem angel, je v slabi uri v meni naredila zmedo, da skoraj nisem vedel kako mi je ime.

Naslednjih nekaj mesecev je bil vsak ponedeljek težko pričakovan, saj je bil to dan ko sva z ženo hodila na terapije. Jaz temu ne bi rekel terapija, ampak bolj spoznavanje samega sebe, spoznavanje realnosti in življenja. Že v času same terapije se je moje in najino življenje popolnoma spremenilo. Postala sva drugačna, boljša človeka. Če pogledam sebe kakšen sem bil leto in pol nazaj, in kakšen sem sedaj, ne vem kako sem lahko sploh živel.

Za konec pa še to. Če imate težave in jih sami ne znate rešiti, poiščite pomoč. Prijatelj, ki je pred časom ravno tako poiskal pomoč terapevta, je rekel, da je to najboljša investicija v njegovem življenju. Zatorej investirajte tudi vi in postanite bogati.

Preberi še:

Nasvet strokovnjaka: Kako preboleti prevaro?

Uspešno partnerstvo: Skozi vpliv preteklosti do osrečujoče partnerske zveze ...