Jazbec lahko služi kot navdih za vztrajnost in odpuščanje.

/11 /11

Čeprav so javni dogodki in festivali zaradi koronavirusa odpovedani, 10. mladinski literarni festival Bralnice pod slamnikom, ki bi se naj odvijal vse do majskih dni, še vedno poteka - v slovenskih domovih. 

V sklopu festivala je izšla tudi večjezična slikanica Posluh, jazbec gre!, ki jo bo založba Miš podarila določenim skupinam otrok, napisala pa jo je Nina Mav Hrovat, s katero smo se med drugim pogovarjali o vrednotah, ki bodo zelo pomembne tudi v naslednjih dneh domače karantene.

In kaj staršem svetuje magistrica profesorica predšolske vzgoje, pomočnica ravnateljice, vodja gledaliških skupin, mama dveh otrok, lastnica dveh pasjih kosmatink ter na splošno zelo aktivna ljubiteljica pravljic in živali, ki se v prostem času ukvarja s pisateljevanjem in tudi nastopa ter predava v šolah in vrtcih?

Začniva z večjezičnostjo. Zakaj ste izbrali ravno albanščino, angleščino, bosanščino in ruščino? 

Izbira ni bila naključna. V založbi so se za to odločili na podlagi informacij o najpogostejših jezikovnih manjšinah oziroma otrocih, ki jim slovenski jezik ni materinščina, ki so jih prejeli iz šol, vrtcev in knjižnic.

S to večjezično slikanico želimo spodbujati in povezovati bralce različnih narodnosti z zavedanjem, da ima prav vsak otrok pravico do svojega materinega jezika. Hkrati spodbujamo tudi večjezičnost in multikulturnost, posledično pa tudi strpnost do drugačnosti.

Nam lahko zaupate, kako ste pravzaprav dobili idejo za to pravljico, vas je morda kaj posebnega navdihnilo?

Kot mama, vzgojiteljica ter vodja gledaliških skupin v vrtcu in kulturnem društvu imam vsakodnevno priložnost, da opazujem ter spremljam otroke in odrasle, ki se trudijo za dosego določenega cilja. Pa naj bodo to vaje za gledališko predstavo, oblačenje oblačil ali obuvanje čevljev pri najmlajših (Tukaj preverite video, kako otroka naučiti zavezati čevlje!), učenje matematike in vaje z instrumentom pri glasbenikih.

Vedno je potrebno ogromno energije, vztrajnosti in odrekanja, da dosežemo nek želeni rezultat. Kar je v sodobnem tekmovalnem svetu ter okolju, ki ima visoka pričakovanja in pri vsaki stvari postavlja visoke standarde ter vedno stremi k presežkom, še toliko težje.

V resničnem svetu seveda vsak na tej poti doživlja tudi padce in pogosto tudi nerazumevanje okolice. Kar je lahko zelo boleče in lahko prispeva tudi k temu, da se morda odpovemu zastavljenemu cilju in svojim sanjam.

Toda, jazbec iz slikanice pa se ne vda. Še več - kljub nerazumevanju in spletkarjenju prijateljev jim na koncu pomaga ter je v tej zgodbi seveda absolutni zmagovalec.

PREBERITE TUDI: Ko otrok hoče vedno zmagati

V pravljici se dotikate veliko različnih vrednot - od pomena vaje in predsodkov prehitrega sklepanja do pravega prijateljstva in prilagajanja. Katero je po vašem mnenju glavno sporočilo pravljice?

Mislim, da je čar te pravljice ravno v tem, da ima več sporočil hkrati. Otrok, ki na primer vztrajno vadi violino in mu ne gre, bo morda v pravljici našel spodbudo in moč, da še naprej vztraja.

Prijatelji violinista, ki težko poslušajo njegove vaje, bodo morda spoznali, da si pravi prijatelji stojijo ob strani tudi, ko ni najlažje.

Morda pa navdihnemo celo kakšnega otroka, ki se boji nerazumevanja okolice ali se odloča, ali se je vredno na račun uspeha odreči številnim rečem, da bo spoznal, da se je vendarle vredno truditi za svoje sanje.

Zelo zanimiv lik v pravljici je tudi polž, ki je seveda kot čisto pravi polž zelo počasen in vedno zamuja, pa vendar ključno vpliva na potek dogodkov.

Pravljica vsekakor ponuja veliko možnosti za pogovor z otrokom in vzgojnih trenutkov brez nepotrebne pridige. Hkrati spodbuja razumevanje in strpnost ter otroka uči odpuščanja. Dragoceno sporočilo je tudi to, da je na koncu pravljice ves jazbečev trud (pa tudi od njegovih prijateljev) poplačan, in to ne v materialnem, ampak moralnem smislu.

Kaj pa je tisto, kar otroke pri pravljicah, v katerih nastopajo živali, po navadi najbolj pritegne?

Otroci se z živalmi zlahka poistovetijo. Imajo namreč še tisti naraven čut in manj predsodkov, so bolj dojemljivi in se zato hitro vživijo v zgodbo. Prek živalskih junakov tudi lažje zaznajo bistvo sporočil zgodbe.

Odrasli namreč otroku že od trenutka, ko se rodi, krojimo podobo sveta - s svojimi odnosi, predstavami in predsodki. In otroci nas seveda pridno posnemajo. Toda, ko pa v pravljicah nastopajo živali, pridejo veliko bolj do izraza njihove lastnosti in dejanja, brez naših "dodatkov".

Na primer: večina ljudi nas nima nekih določenih predsodkov do jazbeca, zato se bralci/poslušalci veliko lažje osredotočimo/jo na njegov trud, vztrajnost, težave in ravnanja brez predhodnih prepričanj.

PREBERITE TUDI: Živali so naši prijatelji

Če bi vas čarovnik spremenil v eno žival in bi lahko izbrali, katero, katera žival iz živalskega kraljestva bi želeli postati in zakaj?

Uf, to je težko vprašanje! Ker obožujem živali in mi je vsaka ljuba na svoj način. Po naravi pa sem verjetno najbolj podobna mačkam, ki so samosvoje, igrive, znajo uživati in nikakor ne marajo dresure.

Morda za konec še kakšen nasvet z starše in pedagoške delavce, kako se lotiti branja večjezične pravljice Posluh, jazbec gre? 

Pravljico Posluh, jazbec gre! lahko tako pedagoški delavci kot starši zlahka uporabijo tudi kot didaktično sredstvo za govorne in logopedske vaje, saj se jazbečeve pevske vaje lahko dodajajo ali na primer spremenijo v vaje za izgovorjavo določenih glasov, razgibavanje govornih organov in podobno.

Vsem bralcem te pravljice pa toplo priporočam, da se ob ponavljajočih jazbečevih pevskih vajah poigravajo z glasovi in pretiravajo z interpretacijo, torej predvsem pošteno zabavajo. Tako bodo namreč dodatno spodbudili otroke k poseganju po knjigah, saj je skupno branje ob glasovnih igrarijah vedno čisto posebna in prijetna izkušnja, ki dolgoročno vpliva na bralno kulturo in pomaga vzgajati bodoče navdušene bralce.

Več o pravljici Posluh, jazbec gre! najdete tukaj, več o festivalu Bralnice pod slamnikom pa na tej povezavi.

Avtorica Nina Mav Hrovat s svojim ljubljenčkom Lu (foto: Ali Kovačič)