Starševska ljubezen ne pozna bioloških meja. (Freepik.com)

/11 /11

Veliko je parov, ki imajo težave z neplodnostjo, pa se kar nekako ne morejo odločiti za posvojitev, četudi so izčrpali že vse možnosti za naravno spočetje in si močno želijo otroka. Zato smo preverili, kateri so tisti najpogostejši strahovi, povezani s posvojitvijo, in kako jih premagati.

Nikoli ne veš, kaj dobiš!

Veliko parov je posvojitve strah predvsem zato, ker v resnici ne moreš vedeti, kakšnega otroka boš dobil pri posvojitvi, razen tega, iz katere države prihaja in kakšen je na pogled. Kaj pa vse to, kar je s sabo prinesel s svojimi geni in za kar v resnici ne vemo, da otrok nosi v sebi?

Kaj pa veš, v kakšnega človeka se bo razvil, razmišlja veliko parov in pri tem pozablja, da geni predstavljajo le delni vpliv na razvoj otroka. Za to, da se bo otrok razvil v zdravega odraslega človeka, sta veliko bolj pomembna vzgoja in okolje, v katerem raste.

Zato se vam ni treba bati, da boste posvojili latentnega kriminalca, kot potihoma skrbi veliko parov. Če mu boste le dali zdravo in ljubeče družinsko okolje, v katerem se bo lahko razvil v odgovornega, poštenega in zadovoljnega odraslega človeka.

POGLEJTE TUDI: Resnična lepota posvojitve skozi čudovite fotografije

Ga bom imel/a rad/a kot svojega otroka?

Popolnoma naravna skrb pred posvojitvijo je tudi vprašanje, ali bom kot posvojitelj imel posvojenega otroka tako zelo rad kot bi imel svojega. Še posebej, če že imamo kakšnega svojega otroka in bo posvojen otrok rasel skupaj z biološkimi otroki.

Kri ni voda, se branijo nekateri pari, ki so prepričani, da posvojenega otroka ne moreš nikoli imeti tako zelo rad kot lastnega. Toda na srečo obstajajo številne zelo ljubeče družine s posvojenimi otroki, ki dokazujejo, da to ne drži. Prava starševska ljubezen namreč ne pozna bioloških meja.

Zato se nikar ne bojte, da boste posvojenega otroka premalo ljubili, temveč se prepustite starševski ljubezni, da vas vodi.

PREBERITE TUDI: Ko "delanje otroka" postane stres!

Kaj pa, če se enostavno ne bomo "ujeli"?

Še posebej, če boste posvojili dojenčka ali zelo majhnega otroka, velja, da se boste z otrokom ujeli tako dobro, koliko dober bo vaš odnos z otrokom. Pri čemer starši ne smemo pozabiti, da smo za kakovost odnosa z otrokom vedno odgovorni odrasli. Pa naj gre za lastnega ali posvojenega otroka.

Če je otrok večji, se ob posvojitvi seveda lahko pojavijo neujemanja, ki so nekaj normalnega, saj otrok prihaja v povsem novo okolje. Zato dajte tako otroku kot sebi čas, da se drug na drugega navadite in privadite. Ko bo otrok začutil, da kot pravi starš nikoli ne obupate nad njim in vajinim odnosom, se bo počutil vse bolj varnega in bo tudi "ujemanja" vse več.

Strah me je, kako bodo to sprejeli drugi ljudje ...

Pogosto je pare strah tudi odzivov okolice na posvojenega otroka. Še posebej, če je otrok druge narodnosti in rase ter je tako že na pogled videti, da starša nista njegova biološka starša. Tudi pri posvojitvi velja tako kot pri ostalih rečeh: če se boste preveč ozirali na mnenje okolice, boste kmalu izgubili sebe in lastne cilje. Zato pri odločitvah ne razmišljajte o drugih, temveč sledite samim sebi. 

Ko boste vi trdni v svoji odločitvi in brez dvomov v svoj odnos s posvojenim otrokom, bo tudi otrok to čutil in mu morebitne opazke iz okolice ne bodo prišle do živega. Ker bo vedel, da ga doma čakata ljubeča starša, ki imata svojega posvojenega otroka tako zelo rada kot bi imela rada biološkega.

PREBERITE TUDI: Posvojitev ni preprost korak

Kaj pa če nama potem, ko že posvojiva, vendarle uspe spočeti otroka?

Boste pa dvakrat srečni starši! Ko boste posvojenega otroka zares sprejeli kot svojega, se vam bodo vsa ta razlikovanja med biološkimi in nebiološkimi otroki zdela prav smešna. To si je morda težje predstavljati, ko o posvojitivi šele razmišljamo.

Toda v resnici tudi še nerojenega otroka ne moremo brezpogojno ljubiti, ga lahko vzljubimo šele, ko raste v trebuščku in potem, ko ga dobimo v naročje, ko z njim doživimo vse več ljubečih trenutkov. In enako velja za posvojenega otroka - potreben je čas, da razvijemo ljubeč odnos, ki nas bo do smrti povezoval kot starša in otroka.