Izbruhi trme običajno trajajo do četrtega ali petega leta.

Saša Erjavec Kobe z družino (Osebni arhiv)

/21 /11

Ne pozabimo pa tudi, da je trma nujna za otrokov nadaljnji razvoj, še dodaja Saša Erjavec Kobe, s katero smo se pogovarjali o obdobju v otrokovem razvoju, ki staršem postavlja lase pokonci.

Kdaj lahko pričakujemo prve trmaste izpade pri otroku?

Običajno lahko prve izbruhe pričakujemo okoli drugega, tretjega leta in trajajo do četrtega ali petega, pri nekaterih otrocih pa se pojavi že veliko prej. Ni pa pravilo, da če se pojavi prej, bo prej tudi izzvenela. To je čisto odvisno od posameznika. Poudariti pa je treba še, da se trma ne pojavi kar čez noč niti čez noč ne mine. To je razvojna faza, ki terja svoj čas, ta pa je pri vsakem otroku drugačen.

Zakaj otrok svojo voljo kaže na tak način?

Ker je drugače še ne zna. Dvo- ali triletniki so še zelo egocentrična bitja, ves svet se vrti okoli njih. Otrokova volja, nagon ter naše želje, zahteve do otroka so pogosto različni. Otrok si na primer nekaj želi, nam pa se zdi, da takrat ni primeren čas za to. Otrok se v svoji nemoči ne zna odzvati drugače kot z izpadom trme, ki pa se različno kaže. Kako trdovratni in vztrajni so izpadi, je odvisno od otrokovega značaja, ljudi in okolja, ki ga obdaja.

Zakaj ima otrok ravno v tem obdobju izpade trme?

Nekje okoli drugega ali tretjega leta otrok začne izražati svojo voljo, spozna, da lahko reče NE in da lahko s tem celo kaj spremeni. Ko njegove želje niso skladne s starševsko voljo, se v njem nabere neka napetost, ki pa jo otroci pri tej starosti izrazijo z besom, izpadi trme. Ko je otrok starejši, pozna že druga orodja za izražanje svojega nestrinjanja, mlajši pa na svoji razvojni stopnji uporabljajo omenjene 'veščine'.

Kako so v posameznem obdobju videti izpadi trme? (znaki)

Pri dvo- in triletnikih so izpadi trme najpogostejši in zagotovo je že vsak starš doživel ali vsaj slišal za katerega. To so na primer nenormalno vreščanje, metanje po tleh, butanje s pestmi, nenadzorovano tekanje, pri čemer ni redko, da otrok tudi pade, nekateri celo zadržujejo dih, dokler ne pomodrijo v obraz … Vendar so to res že skrajni primeri. Nekateri otroci se polulajo, čeprav nimajo več pleničke. Malo starejši otroci izražajo trmo tudi s popolnoma nepričakovanimi odzivi, dejanji. Njihov namen je šokirati starše in jih opozoriti na stisko, nestrinjanje z njihovim dejanjem.

Kako naj se starši odzovemo na trmo?

Ohranimo mirno kri, ne smemo popuščati in predvsem bodimo potrpežljivi, vztrajni, dosledni. To se nam sicer v konkretni situaciji zdi zelo težko, vendar če se bomo odzvali z jezo, bo otrok razumel, da je to sredstvo, s katerim nas vrže iz tira, in bo to obnašanje postalo njegova stalnica. Vzorec se bo krepil. V trenutku izbruha trme otroka nima smisla kaznovati, saj s tem ne bi ničesar rešili. Kadar je res hudo, ga je treba zaradi lastne varnosti celo fizično odstraniti, vendar ga mora imeti kljub temu pod nadzorom. Čeprav nas otrok mogoče odriva in suva, si globoko v sebi želi naše bližine, jo potrebuje. In mi mu jo moramo nuditi. Vsekakor pa moramo preprečiti izsiljevanje s trmo. Ne sme misliti, da je s trmo kaj dosegel ali spremenil.

Kaj se zgodi, če otroku pri njegovem trmarjenju popustimo?

To bo postalo njegovo orodje za izsiljevanje, da bo vedno po njegovo. Otroci se hitro učijo, in če bodo ugotovili, da mu recimo v družbi popustite, ker vam je nerodno zaradi drugih, bo to začel izkoriščati. Ostanite dosledni. Tudi če vas gleda pol soseske, vztrajajte pri svojem, ne popustite otrokovi volji samo zaradi ljubega miru. Na dolgi rok se ne splača.

Ali je možno, da bo moj otrok bolj trmast, če jaz v svojih vzgojnih ukrepih nikoli ne popuščam, ali moje vztrajanje ni povezano z otrokovo trmo?

Trma je razvojna faza, ki je nujna. Je otrokov odgovor na našo vzgojo, zahteve, težnje. S trmo otrok izraža lastno voljo in željo po samostojnem odločanju o sebi in svojih dejanjih. Če bomo kot starši striktno vztrajali pri svojem in mu postavljali jasna pravila, bo njegovo trmarjenje kvečjemu pojenjalo, saj mu bo počasi postajalo jasno, da s trmo ne more izsiliti svojega. Obratno pa lahko dosežemo, če smo popustljivi, saj lahko otrok hitro začne z nami manipulirati.