Ženske trpimo, fizično in psihično, popolnoma same. (Freepik.com)

/11 /11

V petek, ob 13. uri, sem bila na ultrazvoku. Videla sva utrip srca. Od veselja sva jokala.

V petek, ob 16. uri, sem doživela splav. Bila je kri. Veliko krvi. In tako je bilo konec.

Izbrala sva ime.

Vedela sva, kdaj je rok.

Najinega dojenčka.

Splav med pandemijo pomeni, da prisotnost partnerja ni dovoljena. To pomeni, da sediš v beli sobi s fluorescenčnimi lučmi, ti dajo injekcije, krvaviš, jokaš. Ne morem povedati, kaj mi je kdo rekel, deloma zato, ker ne slišim dobro, deloma zaradi travme in izgube krvi.

"Imeli ste popolni splav. Nobenih znakov nosečnosti ni,« je dejal zdravnik. Prosila sem ga, naj mi to ponovi petkrat, ker nisem bila prepričan, ali sem dobro slišala.

PREBERITE TUDI: Spontani splav: Za ponovno zanositev ni potrebno čakati tri mesece

Ne bi "smela" govoriti o tem. Me, ženske, trpimo, fizično in psihično, popolnoma same.

Ko se otrok rodi, praznujejo, nosijo darila, matere gredo na porodniški dopust. Ko v družini nastopi smrt, se zgodi pogreb, praznuje se življenje osebe, ki je obstajala, prinesejo rože.

Ko doživimo splav, ko izgubimo dojenčka, ni nič.

Smo tiho.

Nimamo podpore.

PREBERITE TUDI: Potrebujemo dopust za izgubo nosečnosti

Splav, izguba nosečnosti, porod.

Hodimo v pisarne, še vedno krvavimo.

Pojavljamo se v izmenah v bolnišnici, restavraciji, v razredu in še vedno s krči in žalostjo.

Skrbimo za otroke, ustvarjamo masko poguma.

Delim svojo zgodbo za normalizacijo 1 od 4.

Delim, da svojih zgodb zaradi sramu ne zadržujemo več zase. Delim, da spremenimo zgodbo, da dobimo skupnost, rože, ne glede na to, ali donosimo otroka. Delim zato, da bi delodajalci ponudili malo razumevanja za žalovanje ob izgubi nosečnosti.

Vabim vas, da delite svojo zgodbo. Ne zadržujte se. Tega vam ni treba nositi same.

Smo 1 od 4. Nismo same. Skupaj smo močnejše.

PREBERITE TUDI: Kako je biti mama po treh splavih

VIR: Ringeraja.rs