Za otroka so zabavne preproste igrače - kartonasta škatla.

/41 /11

Za dobro igro ne potrebujemo dragih, najsodobnejših plastičnih igrač na baterije in daljince. Starši smo tisti, ki imamo možnost odločitve pri nakupu v svojih rokah. Velikokrat nas pri nakupu zanese, ker nismo osredotočeni, včasih želimo potešiti celo lastno željo po igrači in želji imeti. Kdaj pa želimo otroka spraviti v dobro voljo, pogladiti spor, slabo vest, ker otroku namenimo premalo časa. Kmalu po nakupu igrača ni več zanimiva, leži v sobi, na njej se nabira prah. Še v slabo voljo nas spravlja, ker se vedno, ko jo pogledamo spomnimo, da smo ob nakupu odšteli zajeten kupček denarja, veselja pa ni.

Za veliko veselja in manj zgrešenih nakupov vam ponujamo nekaj nasvetov.

1. Prosti čas z otrokom preživljajmo v naravi.

V njej najdemo polno igrač in naravnih igral. Kamni, storži, mah, suho listje, želodi, kostanji, pesek, potok, les, luža, blato, zemlja, petje ptic, tiho čepenje in opazovanje, objemanje drevesa, opazovanje stopinj živali v prsti ali snegu …nikoli nam ni dolgčas. Svež gozdni zrak otrokom pobarva lička, utrujeni in polni novih domislic se vračajo nazaj domov in že snujejo nove načrte za izlet v naravo. Kadar otrokom omogočimo, da se prosto gibajo, tečejo, skačejo, plezajo jim dajemo dragocene izkušnje, učijo se iz narave (tekoče učenje) in z njo čutijo povezanost. Ko igrača, ki jo prinesemo iz gozda ni več zanimiva jo odnesemo nazaj. Tako ne obremenjujemo okolja. Naravna igrala rastejo skupaj z otroki, drevo ima veje za velike in male, luža je vedno zanimiva, če so v njej žabe pa je še bolje :).

2. Spomnimo se igric, pesmic izštevank iz našega otroštva.

O njih se pogovarjajmo in igrajmo, otroci z velikim zanimanjem poslušajo kako smo se igrali včasih in hitro bomo slišali: ¨Igrajva se tisto tvojo!¨. Naučimo se nove družabne igre. Spodbudimo otroke, da učijo druge otroke novih in starih iger. Vzemimo si čas in se igrajmo skupaj. Tako se bomo tudi sami bolje počutili. Kadar jim potisnemo v roke novo igračo in pričakujemo, da se bodo sami igrali in nam tako dali naš ¨mir¨ si večkrat skopljemo jamo, kot naredimo kaj dobrega. Ko se otrok želi igrati sam, nam bo to povedal. Kadar si zaželi skupne igre se mu posvetimo. Tako bo spoznal, da nam je pomemben, da si zanj vzamemo čas, mu namenjamo pozornost. Ko nastopi težavno obdobje odraščanja, nam bodo pretekla dejanja koristila. Otrok bo vedel, da se lahko vedno obrne na nas, saj nam zaupa in ve, da mu bomo pomagali, ga poslušali, si vzeli čas. Skozi igro krepimo številne nevidne vezi, se spoznavamo.

3. Kadar se bomo odločili za nakup nove igrače premislimo ali jo otrok resnično potrebuje.

Naj nas ne premami nova reklama, ki se vrti na vsakem vogalu. Otroku razložimo, da vse igrače niso dobre in potrebne. Če sami, kot otroci niste imeli veliko igrač ni potrebno, da ima vaš otrok prav vse, kar vidi. Upoštevajmo rek: manj je več in več je manj. Čez čas boste hvaležni in zadovoljni, da niste podlegli prav vsaki želji, ki se pojavi. Imeti mejo pri željah je vrlina.

4. Ob nakupu se pozanimajmo ali je igrača kvalitetna

Primerna starosti, didaktična. Preverimo, kje je njeno poreklo (pravična trgovina, ne podpirajmo neplačanega dela otrok v manj razvitih državah), igrača naj dosega ekološke standarde (nevarna plastika, strupene barve), kupujte igrače narejene v domačem okolju, ročne izdelave. Veliko jih lahko izdelamo tudi sami z otrokovo pomočjo.

5. Kadar kupimo novo igračo poskrbimo, da embalažo recikliramo.

Otrok naj sam loči embalažo v pravilne zabojnike, tako se zopet igramo novo igro, pohvalimo otroka z vzpodbudnimi besedami, s katerimi poudarimo njegovo dejanje npr. kako dobro znaš razvrščati raznovrstne odpadke, narava ti je hvaležna…. Igrače, ki vsebujejo baterije in elektronske dodatke po uporabi odložimo v pravilne zabojnike, naj ne končajo v navadnih smeteh!

6. Plastične igrače – ne hvala.

Odločimo se raje za nakup igrače z živo informacijo (les, keramika, blago, naravni materiali, poiščimo junake, ki sprožijo v nas zadovoljstvo, ki nosijo pozitivna sporočila, nas učijo, živijo z naravo). Informirajmo se in izbirajmo premišljeno, brez naglice.

7. Ko otrok igrače ne uporablja več, se z njim pogovorimo.

Če jo želi obdržati, ker ga vežejo na njo lepi spomini, to upoštevajmo. Dovolimo mu naj ji najde posebno mesto. Lahko se zgodi, da jih bo obdržal tudi več. Nekaj pa naj jih je podari drugim otrokom, lahko tudi mlajšim sorodnikom, organizacijam, otrokom, ki živijo v pomanjkanju. Tako ga učimo nenavezanosti in dejstva, da je pomembno v življenju tudi dajati, ne le prejemati.

Ko ozavestimo kakšen je namen igre in igrače nas reklamni oglasi in želja po imeti ne more več speljati v napačno smer. Življenje je igra, igrajmo se!