Dr. Gordon Neufeld razlaga, zakaj so današnji otroci vse bolj tesnobni in kako lahko starši z močnim odnosom pomagajo pri njihovem zdravem razvoju.

/11 /11

Dr. Gordon Neufeld prihaja v Ljubljano

V Slovenijo v prihodnjih dneh prihaja priznani razvojni in klinični psiholog dr. Gordon Neufeld, ki je po svetu znan po svojem delu na področju navezanosti in razvoja otrok. Ob obisku bo sodeloval na več dogodkih, namenjenih razumevanju duševnih stisk otrok ter podpori staršem, vzgojiteljem in učiteljem.

V soboto, 21. marca, bo na Vrhniki potekal celodnevni strokovni seminar Preventiva, pomoč in opora pri stiskah, težavah in motečih vedenjih otrok. Dogodek je del praznovanja 20. obletnice Neufeld Institute po svetu ter vzpostavitve regionalnega centra Neufeld Institute Adria. Predavatelji bodo predstavili razvojni okvir za razumevanje čustvenih stisk in vedenjskih težav otrok ter razmišljali o tem, kako lahko družba, družine, vrtci in šole bolje podprejo njihov razvoj.

Dr. Neufeld je slovenski javnosti že dobro poznan. Skupaj z dr. Gaborjem Matéjem je soavtor svetovne uspešnice Otroci nas potrebujejo. Ljubljano je obiskal že oktobra 2024, ko je v Cankarjevem domu predaval pred polno dvorano.

Tokrat prihaja skupaj s sodelavkama Tamaro Strijack in Evo de Gosztonyi, izkušenima predavateljicama in strokovnjakinjama na področju vzgoje, izobraževanja in svetovalnega dela.

V torek, 24. marca, bo v Kinu Šiška v Ljubljani potekalo tudi večerno predavanje o krepitvi psihične odpornosti: Starševstvo v svetu sprememb. Na njem bo govoril o tem, kaj otroci potrebujejo za zdrav razvoj v času hitrih družbenih sprememb in kako zagotoviti, da bi se naši otroci zmogli spoprijemati s preizkušnjami življenja? Predavanje bo potekalo s prevodom v slovenski jezik.

O tesnobi, vrstniškem vplivu in odnosu med staršem in otrokom

Ob njegovem prihodu v Slovenijo smo z dr. Gordonom Neufeldom pripravili kratek pogovor o izzivih, s katerimi se danes soočajo otroci in starši.

Govorili smo o tem, zakaj strokovnjaki opažajo porast tesnobe, stisk in duševnih težav pri otrocih in mladostnikih; o fenomenu vrstniške usmerjenosti, ko otroci začnejo bolj slediti vrstnikom kot odraslim, kar lahko vpliva na njihov čustveni razvoj, samozavest in občutek varnosti. Dotaknili smo se tudi vprašanja medvrstniškega nasilja, vpliva digitalnega sveta in družbenih omrežij ter pritiska, ki ga danes pogosto čutijo starši, da morajo otroke čim prej naučiti samostojnosti.

Dr. Neufeld poudarja, da je v središču zdravega razvoja otrok vedno odnos z odraslimi – predvsem s starši. Prav ta odnos po njegovem mnenju otrokom daje občutek varnosti, pripadnosti in čustvene opore, ki jo potrebujejo za razvoj odpornosti in zrelosti.

V zadnjih letih strokovnjaki opozarjajo na porast tesnobnosti, stisk in duševnih težav pri otrocih in mladostnikih. Zakaj so današnji otroci po vašem mnenju bolj anksiozni kot generacije pred njimi?

Tesnoba je naše subjektivno doživetje prvinskega čustva preplaha. Preplah pa se sproži, ko je ogrožena povezanost v odnosih navezanosti. Prav ta ogroženost sproži tudi stresni odziv.

Porast tesnobe in stiske pri otrocih nam torej sporoča, da se otroci vedno pogosteje soočajo z ločenostjo od tistih, na katere so navezani. To je danes zelo očitno v odnosu do družine, saj družba otroke rutinsko ločuje od njihovih staršev – na primer z zgodnjim vključevanjem v varstvo in šolo.

Če pa se otroci močno navežejo drug na drugega, so tudi med seboj nenehno izpostavljeni grožnji izgube povezanosti. Prav ta stalna ogroženost povezanosti spodkopava dobrobit naših otrok. Žal danes navezanosti našim otrokom ne služijo več tako dobro, kot so jim nekoč. Kot družba izgubljamo nit povezanosti.

Pogosto poudarjate, da otroci danes niso več primarno usmerjeni na odrasle, ampak na vrstnike. Kaj pomeni pojem vrstniška usmerjenost in zakaj je to lahko problematično za razvoj otroka?

Usmerjanje je osnovni refleks navezanosti – način, kako se umeščamo v odnosu do drugih. To pomeni, da od tistih, na katere smo najbolj navezani, prevzemamo namige o tem, kdo smo, kaj počnemo, kako govorimo, kako se oblačimo in kaj nam je pomembno.

Ko govorim o vrstniški usmerjenosti, imam v mislih pojav navezanosti, pri katerem otroci začnejo krožiti drug okoli drugega oziroma okoli vrstniške kulture. Tako se postopoma oddaljijo iz “orbite” odraslih, ki so zanje odgovorni.

Posledice za razvoj človeškega potenciala so izrazite. Če nismo njihova glavna navezanost, naša skrb ne more prodreti do njih. Naši poskusi, da bi zanje poskrbeli, se znova in znova izjalovijo.

Otroci v takih razmerah tudi ne doživljajo počitka v navezanosti in varnosti pred grožnjami izgube povezanosti – kar je nujno za zdrav razvoj. Zato so globoko frustrirani, ne da bi sami vedeli zakaj. Frustrirani smo tudi odrasli, saj naša skrb ne more doseči otrok, njihov potencial pa se ne razvija, kot bi se lahko.

Najbolje nam gre, ko smo vpeti v tako imenovane kaskadne odnose skrbi, ki tečejo od enega k drugemu. To še posebej velja za otroke.

Kakšne posledice ima lahko močna usmerjenost na vrstnike za otrokovo samozavest, občutek varnosti in čustveni razvoj?

Vrstniška usmerjenost je lahko za otrokovo samozaupanje zelo uničujoča. Tudi če je otrok med vrstniki priljubljen, je ta priljubljenost vedno negotova in lahko izgine v vsakem trenutku. Zato se občutek negotovosti še povečuje.

Bolj kot so vrstniki pomembni, bolj boleče je, ko otrok izgubi njihovo naklonjenost ali je prezrt. Vpliv na čustveni razvoj je zelo globok. Ko se pojavi stiska, možgani skušajo zaščititi najbolj ranljiva občutja – zato jih “pospravijo”. To pomeni, da močnih čustev, ki se vedno pojavijo ob ogroženi povezanosti, več ne občutimo. Možgani namreč niso naklonjeni temu, da bi bi občutili ranjenost, še posebej, če se to pogosto dogaja.

Izguba občutij, kadar ni le začasna, je za delo in razvoj možganov zelo škodljiva. Občutja so namreč vezivno tkivo naših izkušenj in služijo kot povratna informacija za možgane. Brez njih ne moremo postati polno človeški in sočutni. Izguba ranljivih občutij – kar je pogosto posledica vrstniške usmerjenosti – otroke zadrži v nezrelosti in poveča tveganje za težave, ki izvirajo iz naraščajočega alarma in frustracije.

Medvrstniško nasilje je danes ena večjih skrbi staršev in šol. Ali lahko izguba globokega odnosa z odraslimi poveča verjetnost agresivnega vedenja ali nasilja med otroki?

Tako medvrstniško nasilje kot agresija imata svoje korenine v odnosih navezanosti. Pri medvrstniškem nasilju je v ozadju pomanjkanje občutka varnosti, da bi se lahko zanesli na drugega. To okrepi refleks za prevladovanje in oslabi čut za skrbnost. Posledica je izkrivljena oblika t. i. alfa nagona navezanosti, ki je sicer namenjen temu, da razvijemo sposobnost skrbi za tiste, ki so od nas odvisni. Ali povedano drugače, naša nagnjenost, da poskrbimo za šibkejše in ranljive, je zavrta. Namesto tega se pojavi želja po prevladi – tako, da izkoriščamo šibkejše in ranljive.

Ta izguba občutka varnosti se lahko začne v odnosu med otrokom in staršem, vendar je skoraj neizogibna pri vrstniški usmerjenosti, saj vrstniki niso varen temelj za odvisnost. Zato vrstniška kultura pogosto postane nekakšna “tovarna ustrahovanja”. Medvrstniški odnosi postanejo za otroke vse manj varni.

Agresija pa ima svoje čustvene korenine v frustraciji. Ker so za ljudi najpomembnejši prav odnosi navezanosti, je glavni vir frustracije prav ovirana povezanost. Ponovno, za otroka je odnos s staršem lahko izvor frustracije, kadar je povezanost ogrožena, a za otroka, ki je je usmerjen k vrstnikom, je ta frustracija skoraj neizogibna. V vrstniški kulturi se tako nakopiči napadalna energija, ki se pogosto usmeri proti tistim, ki imajo manj moči ali veljave.

Ni presenetljivo, da raziskave kažejo, da je medvrstniška interakcija danes pogosto prežeta z ustrahovanjem in agresijo.

Veliko staršev danes čuti pritisk, da morajo otroka čim prej naučiti samostojnosti, socialnih veščin in prilagajanja družbi. Ali s tem včasih otroke prezgodaj potiskamo v svet vrstnikov?

Da, pogosto jih. Otrok razvojno ni pripravljen na intenzivno druženje z vrstniki, dokler ne zmore dveh stvari. Prva je ohraniti občutek povezanosti s starši tudi takrat, ko je z vrstniki. Druga pa je ohraniti občutek sebe v odnosu z vrstniki. Po teh merilih nekateri otroci niso pripravljeni na dolgotrajno vrstniško druženje niti v adolescenci. Žal današnja družba zelo poudarja samostojnost in družabnost, zato se dinamika v ozadju pogosto spregleda. Otroci, usmerjeni k vrstnikom, se zdijo bolj samostojni le zato, ker so manj odvisni od staršev – v resnici pa so bolj odvisni od vrstnikov.

To pa je za razvoj prave samostojnosti zelo škodljivo. Tudi to, kar pogosto razumemo kot večjo družabnost, nima veliko opraviti z resnično socialno zrelostjo – z zmožnostjo upoštevati drugega in hkrati biti v stiku s sabo. Pogosto gre le za obrat v sramežljivosti: otrok je rezerviran za “svoje ljudi”. Ko se navezanosti spremenijo, se spremeni tudi sramežljivost. Otroci, usmerjeni k vrstnikom, se pogosto začnejo umikati pred odraslimi.

Kako lahko starši v praksi ohranijo ali ponovno vzpostavijo močno povezavo z otrokom, še posebej v času, ko imajo vrstniki, družbena omrežja in digitalni svet tako velik vpliv?

Danes to ni lahka naloga. Sile, ki vlečejo naše otroke stran od nas, so zelo močne. Otroci se vse pogosteje znajdejo v situacijah, kjer težko ohranijo povezanost z nami, zato se navežejo na tiste, ki so jim v tistem trenutku najbližje. Poseben izziv so zasloni. Ti nas ločujejo, tudi kadar smo fizično skupaj. Naš prostor pogosto zapolnijo drugi, ki jih otroci doživljajo kot bolj podobne sebi. Navezanosti, ki temeljijo le na podobnosti, pa niso negujoče in niso trajne.

Zasloni so še dodatno škodljivi za navezanost, saj ločijo vedenja namenjena vzdrževanju navezanosti od dejanskega odnosa navezanosti. Tako ne le tekmujejo z odnosi, ki jih otroci potrebujejo, temveč lahko ustvarijo tudi zasvojitvene vzorce – na primer obsedenost z zmagovanjem, pridobivanjem pozornosti, tekmovanjem ali doseganjem položaja.

Da lahko izpolnimo svojo starševsko vlogo, je najpomembneje, da razumemo, da je odnos med staršem in otrokom odločilni dejavnik pri vzgoji. Vsi v sebi nosimo znanje, kako negovati odnose – to je zapisano v naših genih. Vemo, kako pritegniti otroke k sebi: z očesnim stikom, z nasmehom, s prikimavanjem. Pomembno je le, da se zavedamo, da je to danes pomembnejše kot kadarkoli prej. Znamo tudi premostiti tisto, kar lahko pride med nas – tako, da otroka spomnimo na to, kar v odnosu ostaja enako, ali pa na naslednji trenutek snidenja. Ponavljam, v vzgoji je temelj vedno odnos. Če otrok ni navezan na nas, nimamo konteksta, v katerem bi lahko izpolnili svojo odgovornost. Otrok pa izgubi “zunanjo maternico”, v kateri se njegov potencial lahko najlepše razvija.

Če bi lahko staršem dali eno najpomembnejše sporočilo za čas, v katerem otroci odraščajo danes – kaj bi morali razumeti o odnosu z otrokom, da bi mu pomagali razviti čustveno odpornost?

Dal bi dve sporočili. Prvo je, da smo starši odgovor, ki ga naši otroci potrebujejo – tudi če oni tega še ne vedo in tudi če mi včasih ne vemo, kako. Danes smo priča veliki krizi zaupanja staršev vase. Toda mi smo tisti, ki otroku dajemo odgovor na temeljna vprašanja: da je dobrodošel v našem svetu, da pripada, da je pomemben, da je ljubljen,

da je viden in razumljen. Skrbi za te potrebe ne smemo prepustiti vrstnikom.

Drugo sporočilo pa je: otroci morajo čutiti globoko, tudi svojo ranljivost, če želijo postati polno človeški in sočutni. Morajo nas pogrešati, ko niso z nami. Mora jim biti močno mar. Morajo občutiti tudi nemoč, ko naletijo na stvari, ki jih ne morejo spremeniti. Več varnosti in prostora kot ustvarimo, da lahko čutijo, bolj bodo sposobni prilagajanja svetu in razvijanja odpornosti na življenjske izzive.