|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Zgodbe malih junakov: Čas v porodnišnici

Porodne zgodbe, 8.6.2020
"Sedim ob hčerki Kristini, stari šest mesecev. Veselo vriska, me pogleda, se zasmeji in se igra z igračkami, ki ji bingljajo nad glavo. Potem pa čas zavrtim nazaj …", začne svojo porodno zgodbo mamica Helena, ki je v 29. tednu rodila malo Kristino.

image
Moja mala Kristina, rojena s 1360 grami in 39 centimetri.
/11


Vse se je začelo s tem, da sva si z možem rekla, da je zdaj zadnji čas, če hočeva imeti še enega otroka. Vedno so bili kakšni pomisleki – premajhno stanovanje, ali bo otrok zdrav, saj že imamo dve zdravi dekleti, prestari smo že … Želja pa je ostala, še posebej zato, ker oba z možem izhajava iz družin s tremi otroki. Šla sem h ginekologu, ukinila zaščito in čez en mesec sem bila že noseča.

Nosečnost je potekala brez zapletov do 24. tedna, ko se je prehlad sprevrgel v pljučnico. Kašelj je bil tako močan, da se mi je vnela medrebrna mrena in sem celo noč stoje ob mizi čakala, da me mož odpelje k zdravniku. Ta me je poslal v porodnišnico, kjer sem dobila protibolečinska zdravila direktno v žilo. Čez vikend sem ostala tam, potem pa sem lahko odšla domov. Mogoče je bilo to začetek tega, kar je sledilo.

 

PREBERITE TUDI: Beremo navdihujoče porodne zgodbe

 

Šok: porod se je že začel, skoraj 3. mesece prej!

Doma sem počivala bolj malo, saj je bilo vedno kaj za postoriti. Bližal se je tudi dopust na morju. 15. julija smo se tako odpeljali na otok Pag. Ko smo prispeli, sem začutila, da z menoj ni vse dobro. Pojavil se mi je izcedek čudne barve. Sledil je obisk na urgenci, pri ginekologu in vse je bilo brez posebnosti. Svetovali so mi, naj počivam dan ali dva, potem pa lahko plavam, če želim. Odločila sem se, da bom rajši samo počivala, v vodo sem šla samo do kolen. Izcedek se je še nekajkrat pojavil.

 

25. julija smo prišli domov in takoj sem obiskala svojo ginekologinjo, ki zopet ni našla nobenih nepravilnosti. Naslednji dan se je zopet pojavil izcedek in odločila sem se, da se odpeljem kar do porodnišnice, da me pregledajo. Tam so mi po odvzemu vzorcev povedali, da imam začetek poroda in da mi odteka plodovnica. Povedali so mi še, da bom morala do poroda ostati v porodnišnici. ŠOK! Bili smo konec julija, predvideni datum poroda pa je bil 18. oktobra.

 

nedonošenčki

Drobna in hkrati velika junakinja Kristina v inkubatorju in s svojo mamico Heleno (FOTO: Osebni arhiv)

 

Povedali so mi, da je vsak dan pomemben in da bi bilo krasno, če ne bi rodila vsaj do 34. tedna nosečnosti. Po začetnem šoku je sledila skrb ali bo z mojo punčko – na amniocentezi sem izvedela, da bomo dobili še eno deklico - vse v redu. Dneve sem odštevala v četrtem nadstropju ljubljanske porodnišnice: WC, postelja, pitje vode, WC, miza, pitje vode, postelja … Poleg tega vsakdanjika je bil v Sloveniji takrat ravno tretji vročinski val.

Plodovnica mi je ves čas odtekala in to je bilo za sestre normalno. Vsak dan je sledil CTG, merjenje temperature ter merjenje sladkorja v krvi. Ležanje v sobi ena je postalo znosnejše zaradi sostanovalk, ki so bile v podobnem položaju oziroma so v tej sobi preživele že do takrat šest tednov.

 

Doma sta me čakali dve najstnici – 12 in 14 let. Ko sta me prišli obiskat, sta povedali, da je umazana posoda ostala kar v koritu. Čudno, a ne. Bili sta drugače zelo pridni, skrbeli sta za hišo, prali, pomivali, likali, vlagali zelenjavo in, seveda, parali živce mojemu možu, njunemu očetu.

 

Še en popadek in mala Krisitna je bila rojena

Prišla je sobota 3. avgusta – v bolnišnici sem bila že devet dni. Čez dan sem dobivala prek telefona slike od doma, saj se je ta dan poročil svak in mož mu je šel za pričo. Pošiljali so mi slike hrane, ki so jo jedli na večerji, meni pa so se cedile sline ob sobotni mrzli večerji v porodnišnici. Zadnjič sem se slišala s hčerko ob enajstih zvečer, ker so jo tiščali čevlji.

Ob treh zjutraj me je zbudila čudna bolečina v trebuhu. Poklicala sem sestro, sledil je CTG, a ni nič pokazal. Mene pa je bolelo. Zbudili so zdravnico, sledil je pregled, ki zopet ni pokazal nič, bolečine pa so se še stopnjevale. Zdravnica je menila, da so to verjetno popadki in da moram v porodno sobo.

 

PREBERITE TUDI: Iskrena izpoved očeta: Končno bova starša!


Tam so se bolečine nadaljevale, telo pa ni bilo pripravljeno. Sledilo je še bruhanje in z močmi sem bila na koncu. Ker je bila moja punčka tako majhna, nisem smela dobiti nič proti bolečini. Predlagali so mi epiduralno. Vsa nemočna sem se strinjala in zato so me pripravili. Ko so naredili epiduralno, so mi povedali, da bo čez kakšne pol ure bolečin že manj. Začel se je nov popadek, pritisk in začela sem klicati sestro, da bom rodila. In res, naslednji popadek in mala Kristina se je rodila. Zaslišala sem jok.

Polna soba ljudi, vsi so nekaj hiteli, jaz omotična in potem sem slišala, da je nekdo rekel: »Pokažimo deklico mamici.« Pred obraz so mi dali malo bitje. Bolj kot to, da sem videla hčerko, dojenčka, sem videla polivinilno vrečko kamor je bila zavita. Moj otrok v polivinilu. O, joj! Potem so jo odnesli.

 

Sledilo je uspavanje, čiščenje in potem sem se končno začela zavedati, da ni več bitja v mojem telesu. Ni Kristine, ni je poleg, niso mi je dali na trebuh tako kot so to storili, ko sem rodila prvi dve dekleti, ki sta bili donošeni. Žalost, šok, skrb …

 

nedonošenčki

Ko sem jo prvič videla, je ležala v inkubatorju samo v plenički s kapico na glavi, masko, na rokici infuzija, na nogici drug kabel. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Komaj 1360 gramov in 39 centimetrov

Potem me je poklical mož, ves neprespan, saj je bil do zjutraj na poroki. Povedala sem mu, da imamo Kristino, a mi najprej ni verjel. Šok se je spremenil v veselje, ki ga je omejevala skrb, kako je s Kristino. Odpeljali so me v sobo, kjer sem vsa nestrpna čakala moža in hčerki, da gremo skupaj na intenzivno, k naši Kristini.

Šli smo na intenzivno – umivanje rok in potem sem prvič res videla malo Kristino s 1360 grami, 39 centimetri, rojeno v 29. tednu. Ležala je v inkubatorju samo v plenički s kapico na glavi, masko, na rokici infuzija, na nogici drug kabel, skratka nič kaj prijeten pogled.


Potem je sledilo dnevno obiskovanje Kristine. Maska je šla stran in dihala je sama. Čez nekaj dni sem se preselila iz bolniške sobe v apartma. To je bilo nekaj najboljšega. Skupaj si z mamicami, ki so imele podobno izkušnjo, kot jo imaš sam. Za vedno bom hvaležna za vsako pozitivno besedo, ki so jo mi jo namenile sostanovalke. Posebej pa bom hvaležna, da so me znale pomiriti, da je neko stanje pri Kristini normalno in da bo boljše.

 

novorojenček

Kristinin prvi mesec življenje, ko bi v resnici morala biti še v trebuščku. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Moja Kristina prvič v mojih rokah

Kristina pa je preživljala dan za dnem. Čez pet dni so me sestre presenetile in mi povedale, da jo lahko kengurujčkam. Občutek, ko po porodu prvič primeš otroka v naročje oz. na prsi, je nepopisen. Ena ura in pol je minila kot bi mignil in potem je moje bivanje v porodnišnici dobilo smisel: vsak dan ob 16. uri, ko sem dobila Kristino v naročje.


Seveda so sledili tudi šoki – bakterije v ušesu, asimetrija ventriklov v možganih in dihalna stiska, po kateri je potrebovala dodatek kisika. Vsak dan sem komaj čakala, da grem na intenzivno. Ko sem si v umivalnici umivala roke in jih razkuževala, me je vedno začelo stiskati v prsih. Kaj bo danes novega? A bo dobivala nova zdravila? Koliko kisika potrebuje? Je jedla dovolj? Je teža kaj višja?

Ko sem prišla v sobo ena in šla proti inkubatorju, so bili občutki še hujši. Ves v bojazni si dvignil odejico, s katero je bil pokrit inkubator. Še je bila tam, nobene cevke ni bilo na novo. Potem so ti pojasnili, kakšno je njeno stanje. Zopet si gledal v inkubator in kar naenkrat so začele padati kapljice – jok. Moral si biti trden, a čustveno nihanje je bilo vsakodnevni spremljevalec. Res sem hvaležna mojemu možu, ki me znal tudi prek telefona miriti, mi vlivati upanja in skrbeti, da se nisem čustveno zlomila. Bil je res neverjeten – doma je skrbel za dve najstnici, hodil v službo, nadziral in pomagal delavcem pri zidanju naše nove hiše in se po službi pripeljal še v Ljubljano, da vidi svojo hčerkico. Neverjetno.

 

nedonošenčki

Mala junakinja Kristina (FOTO: Osebni arhiv)

 

Končno ven iz inkubatorja ...

Kristina je končno zapustila inkubator in to na poseben način. Z možem sva bila poleg, ko jo je sestra previjala v inkubatorju. Sestra ni bila dovolj pozorna in naša mala Kristina je pokakala cel inkubator. Vse je bilo po steni, tako da jo je sestra kar prestavila v toplo posteljico, saj je moral inkubator na temeljito čiščenje.


Na intenzivni negi v drugem nadstropju je bilo zame kot mamico veliko boljše. Lahko sem previjala svojega otroka, ga pestovala in kasneje tudi hranila. Hranjenje je bilo nekaj težjega, saj naša princeska ni marala stekleničke. Vsakič je pojedla premalo in zato so ji dajali hrano po sondi. Z živci sem bila včasih čisto na koncu, ko je Kristina dudiko samo žvečila in nič pila. Mislila sem, da ne znam, a tudi sestri je le s težavo uspevalo. Potem sem predlagala, da bi se poskusili dojiti. Že prvič je pojedla 40 ml, kar je bilo res neverjetno.

 

PREBERITE TUDI: Masaža zmanjšuje stres pri nedonošenčkih

 

Končno sva po mesecu in pol tudi midve dočakali, da greva z intenzivne nege. Zadnjo noč, ki sem jo preživela v apartmaju, nisem nič spala. Sostanovalke so mi rekle, da naj se naspim na zalogo, saj od zdaj dalje noči ne bodo več mirne. A ni šlo. Pričakovanje hčerke je bilo preveliko. Končno sem dočakala Kristino. Res nisem spala, ker gledaš ekran ali je saturacija dobra, ali otok diha, se premika. A neizmerno sem bila srečna.


Tudi na oddelku so bili hudi trenutki, ko je punčki od sostanovalke tako padel kisik v krvi, da je vse piskalo. Potem se Kristina ni dovolj redila. Zdravnica je rekla, da moje mleko ni dovolj dobro. Zopet šok, skrb, očitanje … Potolažile pa so me sestre, da nedonošenčki potrebujejo več dodatka in da moje mleko zato ne ustreza. Ko sem potem Kristini vsak drugi obrok dodajala beljakovinski dodatek, je teža začela naraščati.

 

... in končno domov.

Po 56. dneh je končno prišel dan, ko sva lahko odšli domov. Kristina je bila majhna, nebogljena, a znala je s svojim jokom pokazati, ko ji kaj ni bilo prav. Čas v porodnišnici se je iztekel.

Prav zanimivo je, koliko ljudi spoznaš v porodnišnici. Sostanovalke so eno, potem vratarji, čistilke, sestre na oddelku in v laktariju … Skratka po eni strani ti je kar malo hudo, ko to stavbo zapuščaš. A greš, ker je tvoja punčka zrasla in ti je pokazala, da je pomemben vsak dan posebej.

 

novorojenček

Kristina doma v maminem naročju in zdaj, ko postaja že "velika" deklica. (FOTO: Osebni arhiv)

 

Zunaj danes spet sije sonce. S Kristino sva imeli srečo – čudovita jesen, mila zima in zato smo vsak dan preživljale in preživljava zunaj. Kristina uživa v vozičku. Vem, da bo na poti do odraščanja oziroma že do prvih korakov še veliko negotovosti, fizioterapije, specialistov … A naši mali nedonošenčki so BORCI, ki so se borili že v trebuhu, potem v inkubatorju in zdaj nadaljujejo svoj boj, da čim hitreje dosežejo svoje donošene sovrstnike.

 

novorojenček Mala borka Kristina s svojo družino (FOTO: Osebni arhiv)

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.


Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.

Koliko se lahko zredim med nosečnostjo?
Telesna teža med nosečnostjo ne narašča enkomerno. Koliko kilogramov je ravno prav, koliko preveč in koliko premalo?
4
30 dejstev o nosečnosti
Nosečnost je eno izmed najlepših življenjskih obdobij. Prinaša pa tudi marsikatera presenečenja.
4
Nosečnost: Tabela rasti ploda po tednih
Kako velik je plod v posameznem tednu nosečnosti? Preveri, kako izgleda nosečnost po tednih!
4
10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Moderna imena za fante v letu 2019
Katera imena za fante bodo najbolj popularna v letu 2019? Preverite v članku!
Nosečnice, bodite pozorne na temperaturo v...
Kako dolgo se lahko nosečnica kopa v morju? Je za nosečo žensko primerna vsaka voda v bazenu, tudi termalna? Vse to smo ...




Nadležne dlake...
dejzi

Uporabljam:

depilator (24%)

kremo (5%)

vosek (5%)

britvico (60%)

drugo (3%)

nič (3%)


Število vseh glasov: 474

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!