/11 /11

Pozdravljene.

Sedaj sem doma, se spravljam skupaj in če bo šlo tako naprej, danes sploh ne bom spal ...

Sem obljubil povzetek vsega skupaj in tole je to. Ja, pa danes bom pisal s pravimi imeni, ker danes Urši ne morem reči »moja« ali kaj podobnega (ampak samo danes).

Ob 7h sem bil že v Postojni! Takoj po viziti so Uršo poslali na pregled, in takoj zatem kar v porodno. Tam so meni dali eno uro časa za kavico (saj veste: tuširanje, klistir, pa te zadeve...) No jaz sem šel k Šparu na kavo in sem bil ob 10h nazaj. So me preoblekli (mi prav paše medicinsko zelena ) in sem šel v porodno.

Urša je bila odprta cel centimeter, vendar so rekli, da če so začeli, morajo dokončati. Tako je dobila dve flaši: eno za popadke, eno pa zaradi kasnejše EA.

No in tako smo čakali, pa dihali in čakali, pa globoko dihali ...

Ob 16:10 je bila Urša končno odprta malo več kot 3 centimetre in takrat je dobila kateter. Čez cca. 20 min je EA prijela in potem je popadke samo čutila, bolelo ni pa nič. Potem smo se prestavljali z boka na bok, pa lulali smo po katetru (normalno seveda ni šlo), pa pregledi vsako uro.

Potem pa so ob 20h prišli doktor, babica in anestezistka. Porodničar je Uršo pregledal in rekel, da se mali ob popadku spusti, vendar po koncu zleze nazaj. Tako so se potem takoj odločili za CR. Malo smo se še pogovarjali in vse je bilo lepo in prav, takrat pa smo, ne vem, ali je bila panika, ali pa je bilo samo od celodnevne napetosti in čustev, malo zajokali. Čustva so bila premočna, malo pa sem se tudi ustrašil, saj je šla Urša pod nož.

Ampak sva tudi to prebredla, sam pa sem se odločil da ne bom šel v operacijsko, čeprav je bila Urša zbujena (so ji samo poglobili EA).


Potem sem čakal, malo so solzice tekle ... in potem sem ga zaslišal ... To je bilo zame preveč in od sreče sem zajokal. In potem sem videl, kako je babica nesla mojega miškota ... Ne vem kako bi to opisal ... Tudi zdaj jokam, ko to pišem ... Res ne vem ... In pol sva se cartala kakšne pol urice, da so Uršo »porihtali« in pripeljali ven. Potem so jo pa odpeljali naprej na intenzivni oddelek (samo za danes ponoči). Jest sem pa še malo mojega sončka pestval ... Je tako lep ... pa tako ga mam rad ...
 
Potem sem se pa počasi odpravil, ker so rekli, da gre tudi Miha spat.

Tako. To je to ... Brez olepševanja, tako kot čutim.

Sem najsrečnejši človek na svetu!!!