Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Se je kateri zgodilo, da je kriza prišla šele pri drugem ali tretjem otroku?
ja,pri naju je prišlo do take veeeliiike krize po rojstvu tadruge hčerke.
prej je bila pravljica,potem pa kr naenkrat ni več nič štimalo. čisto druga oseba je postal. aaaa,kolikokrat sva se skregala,vse živo sva si izrekla,resno sem razmišljala,da moram stran.
sedaj je kar ok. čeprav še pride kak dan (danes je en tak...) , ko mi poči film.to pa zato,ker on cele dneve dela,pa na sestanke hodi,pa reprezentanco na tekme fura,... in v prostem času je s prijatelji. jaz pa sem 24 ur na dan z mularijo,samo z njimi se ukvarjam in z gospodinjstvom,... nekdo se mora,ne? kar pomeni,da zase nimam niti 5 minut časa.
ah,kje so časi,ko sem hodila 3x na teden k aerobiki,plavat,tečt, s prijateljicami na kafe,v kino,gledališče,... sedaj je to odpadlo. in zato sem sitna.itak.
in mu očitam,da je premalo z nami,da se ne ukvarja z mularijo,da nikamor ne gremo,da doma ne naredi nič,... in potem se itak skregamo.
in on je siten,ker sem jaz sitna in to je tko potem v nedogled.
mah,brezveze... enkrat bo boljše.
|
Natisni
stvar je taka, da z možem odkar imava otroka (7 mesecev) sploh nimava več partnerskega odnosa...sva se že popolnoma odtujila in imam občutek da sva cimra, ne pa mož in žena. dostikrat se tudi skregava zaradi popolnih bedarij, takrat tudi včasih pomislim, da bi šla stran, ampak on to "presliši" in se potuhne, potrudi se pa tudi ne za najin odnos. vem, da bi se tudi jaz lahko potrudila, ampak sem že tako naveličana, da ne morem več..drugače se itak bolj malo vidiva, on cel dan dela (sicer v isti hiši kot sva tudi midve z 
, tako da če ga rabim, je ves čas dosegljiv), skupaj smo le zvečer in čez vikende. drugače ne morem rečt, da je kaj narobe...razen da "naju" sploh ni več in da se mi zdi, da mogoče sploh nisva za skupaj. tamalo ima pa full rad in je super do nje-razen da tega ni prav veliko. 
. Pogrešam naju, pogrešam najino uživanje, najino ljubezen in upam na boljše čase. 
