Anonimen
|
moja izkušnja je takšna:
midva imava tri,: punca, fant, punca, za tretjega sem navijala jaz, moj se je "samo" vdal v usodo  , ne, če ne bi bil za to, tretjega ne bi imeli,
septembra sem bila naročena na sterilizacijo, konec avgusta sem ugotovila  , da sem noseča dva meseca, splav ni prišel v poštev, mogoče, če bi bila noseča en mesec, ampak ne verjamem...
z možem sva se sprva težko sprijaznila z novim družinskim članom, do sedaj so bili  načrtovani in dogovorjeni, potem pa se nama zgodi: nemogoče je mogoče, ali v prevodu: zarečenega kruha se največ poje.
saj je žalostno, ampak priznati moram, da želje po četrtem ni bilo!
stanovanjski in avtomobilski problem imamo rešen, mož dobro, jaz slabo zaslužim,
odločitev za tretjega otroka ni bila prevelika dilema, želja je prevladovala pred financami,
za četrtega pa je dilema bila,
ne zaradi financ, saj so relativne,
ampak zato, ker nisem/nisva imela želje po otročku.
ampak brez skrbi, sedaj sem že vesela nosečnica,
vsem eno 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
...aja, pa da njegovi kolegi (za katere itak nikoli ne najde časa in se vidimo 1x letno) nimajo tako malih otrok... 
....pa se mi 
Dokler nimava vsaj 500.000 SIT netto mesečno, ni šans, da narediva tretje dete. In dokler ne zgineva ven iz tega najema, ki nama pobere 150.000 SIT mesečno. 
domov iz službe, ga bom posadila za računalnik, da si malo prebere....upam da ga bo to vsaj malo prepričalo...
, dobra odločitev. Je pa potem toliko veselja z našimi otročki (seveda so skrbi tudi), da nam ni več žal. Saj je prav, da otroci nimajo vsega na pretek in znajo biti skromni in da vedo, da denar ne pade z neba, pač pa ga je treba prislužit, a ne? 
