Kami
|
Čao punce! Evo tudi mi smo nazaj in zdaj končno kolikor toliko pri sebi. Namreč v soboto smo prišli in v nedeljo vsi 3je razen moža obležali z vročino nad 39. Jaz sem bila 2 dni čist hin, Evan še dan dlje, Liama pa je matrala vročina samo 1 dan. Ne vem, kaj je bilo to, kak virus ali kaj. Morda pa samo utrujenost od poti. Naša pot od Hvara do Ljubljane je nazaj grede namreč trajala 12 ur (s pavzami) in smo bili res čist fuč. Počitnice.... imeli smo super 2 tedna. Večer prej je Evan sicer driskal in enkrat bruhal, ampak ni imel vročine in smo šli na pot. Ker se je blazno slinil, sem imela na sumu zob in res mu je prva štirica (trojk tudi še ni) ven pogledala. Teli zobje so njemu čista groza. Pri vsakem novem zobu je čist hin. Na Hvaru je bilo res super. Hotel super, fanta sta imela zabavo non stop, voda krasna, plažica mivkasta, tako da sta imela dela še pa še. Edino kar naenkrat noče bit več Evan v nobenem obroču več. Ne Fredov ne navaden nič mu ne sede. Najraje vidi, da ga držim v rokah, on pa miga in čofa da je joj. Kakšen nasvet? Edina slabost počitnic je, da se enkrat nehajo. Mirena.. Suky, Petra 81 in še kakšna. Jaz sem si jo dala vstavit takoj po Evanovem rojstvu. Zelo hitro sem nehala krvaveti, po treh mesecih pa tudi menstruacije nisem več imela (sem imela že prej zelo šibko). In potem me je motilo ravno to: da nimam mensturacije. Sem si rekla, da moram bit pa res zmešana, ampak me je res motilo. Sem že hotel it na odstranitev, ker se mi je zdel tako čuden občutek, pa sem si rekla, da počakam še nekaj mesecev. No zdaj, po letu in pol si je pod razno ne dam ven. Super je! Grdo obnašanje... jaz sem zadnje dni čist obupana nad tole mojo mularijo. Se moram prav malo zjamrat, morda bo bolje. Liam je super priden samo še v eni situaciji: ko je sam z mano ali sam z možem (se pravi, ko bratca IN enega od naju ni zraven). Čim ni v centru pozornosti je nemogoč. Obnaša se skrajno egoistično in popolnoma socialno nezrelo, pomembno mu je samo lastno zadovoljstvo. Ultra naporen je s svojim jezikanjem in cel dan mu moram samo grozit s kaznijo, da kaj dosežem pri njem. Sploh ne vem, kdaj je postal takšen, se mi zdi, da se je pri treh letih dalo več zmenit z njim! Še bolj sem razočarana nad sabo, se mi zdi, da sem nekje nekaj spregledala. Mogoče zaradi obremenjenosti s študijem ali Evanom ali s čim?! Evan se pa že od malega grdo obnaša in čeprav mu lepo povem 1000 in 1000x (brez heca) se ga nič ne prime. Mimogrede te mahne (mene, Liama, kogarkoli) in se potem navihano nasmeje. Pa ne enkrat, ampak to naredi 30x dnevno (no, kadar le more! ) Ali pa prime igračo in jo zaluča čez celo sobo, čeprav ve, da se to ne sme. In to tudi neštetokrat dnevno. In spet tist njegov hudičkast nasmeh. Ej, sej vem, eni starši na to niso (niste) občutljivi. Jaz pa hudičevo sem. To se ne dela. Ne tepemo se, ne mečemo igrač po tleh. In on še kar in še kar to počne. In mi je dans poču živc in sem ga po prstih kresnila, ko sva brala knjico on pa je prijel avto, ki je bil na kavču zraven in ga je fliknil, da je letel čez celo dnevno. Valjda, da od užaljenosti tud dihat ni mogel. Ampak to ga ni ustavilo, da ne bi čez pol ure pa kocko vrgel enako. Potem je bila scena, ko je bil mož že doma in je Evan kar tako brez veze udaril Liama po glavi medtem, ko se je ta igral na tlah. Ga je okregal in dal sedet na kavč. Je tulil mali kot nor, jasno in gledal proti meni. Pa sem mu rekla, da naj kar tam sedi, ker se tako grdo obnaša. In je sicer sedel kako minutko, potem pa se je potolažil in spremenil temo (to vedno naredi kadar ga kregamo!!!! - spremeni temo npr. pokaže kak zanimiv predmet ali sliši kak zvok, ki ga pozna). Skratka... naš dom je ratal eno samo dretje mame na otroke in eno skrajno nevzgojeno obnašanje dveh predšolskih mulcev. Ne vem kje imam glavo in kako naj se skopljem iz tega začaranega kroga...Za piko na i pa kao študiram za vzgojiteljico!? Pa nisem kos lastnim mulcem.... Saj vem, v vrtcu je drugače, tam si čisto v drugi vlogi, ampak vseeno čutim razočaranje nad sabo kot mamo. Malo se tolažim, da mogoče je prehodno, ampak se mi zdi, da vsako obdobje pusti določeno sled, tako na otrocih kot na starših. Kako mnenje in nasvet na to temo mi bo prav prišlo, potolažila sem se že s pisanjem. Plani za naprej... hja, še en mesec je do službe, ki se jo prav veselim. (Čeprav me je groza za Evana v vrtcu. Poleg tega, da bo najstarejši v skupini in da bo eden redkih fantkov v njej, jih bo še tepel in metal igrače po vsej sobi.... Jao jao.) Pa diplomo moram začet kaj dokončevat, ampak mi prav smrdi po teh napornim mesecih. Danes sem šla v knjižnico še po eno knjigo (leposlovje, seveda). Sem si rekla: ko to preberem, se jo pa res lotim! Sem si pa zbrala eno res debelo! Jadranje... gremo v petek na jadranje do nedelje. Tudi tega me je groza, ker nismo še bili na jadrnici. Sicer nimamo nobenih ambicioznih planov, bomo bolj zasidrani pa na kopnem. Ampak me je vseeno groza za Evana, ker se mi zdi čist neobvladljiv na trenutke. Kakšen nasvet? Mislim, razen da ga privežemo k jamboru? Uživajte v prijetni hladnosti poletja. Kar paše. Mi smo imeli na Hvaru noro vroče. Se ne spomnim, da bi bila kako poletje toliko v vodi kot letos....
|