Anonimen
|
... nadaljevanje...
Tako, da se s Kamikazo vidiva zjutraj, ko jaz rihtam starejšega sina, on pa mlajšega. Vmes njemu nekako uspe popiti skodelico kave in namontirati otroški avtosedež v službeni avto, meni pa uspe, da se preoblečem za spanje in za vsemi tremi pobiram, kar pač pade od njih. In da tečem za avtom s stvarmi, ki jih pozabijo. Odspim svoje spanje pravičnega nekje do 15-ih, potem pa večinoma vstanem, da vsaj SVOJO kavo popijem v miru. Ob 16-ih mi Kamikaza dostavi mladiče domov in čez pol ure ga ni nikjer več. V tiste pol ure si med otroškim kričanjem in razbijanjem (eden vleče oba otroka narazen, drugi pospravlja) morda uspeva povedati, kaj sem jaz sanjala in kaj se je njemu zgodilo čez dan, morda pa še to, kaj mora kdo do večera še opraviti. In potem ga že ni več - Kamikaze. Pride enkrat po Dnevniku. Sesut do amena, kar mu vidim na obrazu. Znerviran, utrujen, neprespan in še kaj. Večerja na brzino, večkrat tudi dostava hrane na dom (ali pa on že kar kaj narejenega s sabo prinese) - no, tudi večerja ni ravno večerja. Je bolj poslupanje starejšega sina, kakšne muke preživlja, ker mora napisati domačo nalogo, in pobiranje hrane za mlajšim, ki je ravno v tistem obdobju, ko je ugotovil, da se z žlico da prav lepo ciljati na vse strani. Midva potem svoj obrok pojeva mrzel ali pa ga včasih sploh ne. Jaz se potem že letim preoblečt in kolikor toliko sestavit skupaj, da sem sposobna iti v službo malo po 21. uri. Ob 22-ih namreč že začnem. That's life, yesss...
Rezultat? Hmmm... Materialno nam je boljše. Še vedno daleč stran od idealnega, ampak vseeno pa veliko boljše, kakor je bilo npr. pred dobrim letom ali dvema. Psihično?... Oba sva na psu. Živčna, tečna, tudi histerična. Vse nama gre na živce, vključno z otroci, službami, starši in vsem ostalim. Enkrat se smejiva, drugič sva na robu joka, spet tretjič se nekam pošljeva in greva vsak z enim otrokom v svoj prostor. Ampak imava pa eno hecno pravilo, ki pri nama učinkuje - NIKOLI ne greva skregana narazen. Tega sem se domislila jaz in to zaradi ene zgodbe, ki sem jo nekoč prebrala. Mož je zjutraj pobral otroka in ju peljal v šolo, on pa je šel potem delat. Žena je ostala doma. Od doma je šel, ko sta se skregala. Ni bilo časa, da bi se pogovorila ali pobotala. Zaloputnil je vrata in šel. In ne on ne otroka se niso nikoli več vrnili domov. Ker so imeli prometno nesrečo, v kateri so vsi umrli. Briga me, ali je zgodba resnična ali ne, ampak meni je segla do srca in dokler migam, ne bom dopustila, da se kaj takega zgodi meni... oz. nam...
Posledica takšnega življenja po ČUTVENI plati pa... hja, ni tako zelo dolgo, ko ste brale (moralo bi biti še nekje na forumu, kajne?), da sem se zatreskala v sodelavca... pač... sem se... in kaj zdaj?... Ne, še do danes nisem prevarala Kamikaze... razlogov, da tega nisem naredila, je več in res jih je toliko, da jih ne bom naštevala... Bistvo je v tem, da sem sama sebi dopustila, da mi je možgane (ali srce?) zmešal nekdo drug... Pa sem iskala razlog, kako je to možno pri nekomu takemu, kakor sem jaz... In ugotovila, da je čisto preprosto. Midva s Kamikazo se krasno razumeva in tudi dopolnjujeva, ko nama ostale okoliščine to dopuščajo, obema pa manjka BLIŽINA... Manjka nama čas, ki bi ga imela samo zase. Naj zdaj moraliziram o svojem početju? Ne bom, ker dejansko NI nobenega početja. So samo moje nerealizirane misli. Tako ali tako pa smo vsi odrasli in nam je menda jasno, da svoja dejanja lahko kontroliramo, misli in čustev pa ne. OK, če govorim o čustvih, morda nekoliko pretiravam. Zatreskanost tako ali tako pomeni samo eno - da bi se z nekom rad dal dol. Ampak dokler tega NE narediš, problema (zame) ni nikjer. Ali Kamikaza ve za to? Na pol. Je daleč stran od neumnega moškega in sem 99%-no prepričana, da ve, kaj mislim. Na nek še bolj čuden način (ni pomembno, kakšen) sem mu to tudi "namignila". Po drugi strani pa tudi vem, da mi 99%-no zaupa in ve, da tega ne bi naredila. Pa res ne bi? Ne vem in niti ni sedaj pomembno.
Kaj zdaj bluzim? S tem hočem povedati, kako LAHKO pride do tega, da se dva odtujita drug od drugega. Midva se sicer nisva ravno odtujila, ker poskušava najin skupni čas nadoknaditi z vikendi, ko sta otroka pri starih starših, ampak vseeno... KO sva skupaj, pa SE pogovarjava. predvsem o naju. Niti za malenkost ne dvomim, da ga imam rada in tukaj je razlika med tabo in mano, Albina. Sama pri sebi si očitno prepričana, da ga ne ljubiš več. Ja, navajena si ga in na nek čuden način si verjetno nanj tudi navezana, ampak sama pri sebi pa veš, da to NI ljubezen. Vsaj ne tista ljubezen, kakršno želiš in pričakuješ ti. Posledica je seveda, da TI nisi srečna. Najverjetneje tudi on ni, ker tudi on očitno ne živi tako, kakor bi rad. Zato pa je tak, pa karkoli je že razlog za njegovo slabo voljo. Od vse te rutine tekom dni vama je zmanjkalo tudi tem za pogovor. Ostanejo stavki "A danes kaj skuham?" in "Z malim je bilo vse OK v vrtcu, veš?", to je pa načeloma tudi to. Ko gre ven, te ne zanima več, kam gre, s kom gre in kdaj pride. Po GSM-u se pokličeta, če je extra nujno. Eden drugega ne počakata več, da bi šla skupaj spat. Zaspita tudi na kavču v dnevni sobi - sama. Vseeno je, če je večerja mrzla. Da bi šla kdaj kam skupaj (kino, opera, McDonald's)? No way. Obiski v vajini hiši? "Glumita" srečno družino - tisto "ta boljšo" ali kako si že rekla? Je to tisto, kar se dogaja pri vama? Ne vem, Albina... dve možnosti sta... v prispodobi rečeno... ali ljubezen spi ali pa je umrla...
Kaj je res, veš samo ti... in ko ugotoviš TO, boš vedela, kakšen bo tvoj naslednji korak.
Ne glede na tvoje mnenje o meni - srečno, Albina. Morda se še kaj oglasim, čeprav se mi zdi, da sem napisala toliko, da sem spet lahko najmanj nekaj tednov tiho.
|
Natisni
Izkušnje stare konzerve...
!
rineš - buš ži". Še hvala bogu, da ima tebe. Si predstavljaš, da bi bila jaz z njim? Bi nam že 100krat vso elektriko odklopil... Evo cajt tudi mene vedno baše...se ne spomnim, da bi bilo kdaj kaj pol ure prej... Vedno ga je premal... pa so tudi vsi naokoli mene krivi, zakaj vraga je že tolk ura... Hvalabogu, jaz vsaj spanca ne potrebujem veliko, pa pol tkole mal nadoknadem... Ampak hudiča moj je pa že ob osmih zvečer vse crknjen, zjutraj se zbudi, ko jaz že kofe kuham on je pa tak kot kot kakšen zumbi...pa si mislim - pejt se srat... Sliši pa itak nič, lej zdele sem šla od pol devetih že najmanj 8x gor tamali dat dudo, ker on ne sliši nič...pa se devetič razp...če vraga ne sliš, ali noče slišat... pa me gleda ko čuk in sprašuje "Kuga spet ne štima?" pa prav'm "Ti". Pa on u spanju: "Aja, sorry res nisem n'č vidu". Ma kdo 
