Anonimen
|
Poglej, Mič, jaz ti bom pa pocedala tako. V življenju je potrebno sklepati kompromise. Sama sem jih morala že večkrat, vse za ceno ljubezni do moža in sedaj tudi do najinega otroka. Sama sem imela takoj po končanem študiju ponujeno mesto asistenta na fakulteti. ko sem dobila ponudbo, sem skakala do plafona, ampak samo dokler nisem prišla domov. Vse sem že imela splanirano... Kako bom naredila podiplomca, kako bo moja "specialnost" zgodovina SKJ, kako si bova v Logatcu poiskala večje stanovanje... Vse. Ampak žal samo do doma. Ko sem s to idejo prišla na plano pred mojim možem, je izbuljil oči in rekel: Jaz sem pa mislil, da sedaj greva domov. Povedati ti moram, da se je on po samo 2 letih zveze, pri mojih 17. in njegovih 20. odločil, da gre v Logatec samo in izključno zaradi mene, ker sem mu rekla, da mu ne garanitram, da bov ostala v času mojega študija skupaj - saj veš tisto - daleč od oči, daleč od srca... V glavnem pustil je popolnoma vse (službo, stanovanje, ki sva si ga komaj začela urejati v hiši njegovih staršev, vse materialne dobrine in šel z mano). Vem, da ga je vsa leta mučilo domotožje, mene pa nasprotno popolnoma nič. In komaj je čakal dan, da bo lahko spakiral kufre in šel nazaj. Jaz pa ne. Iz dneva v dan sem bolj ljubila mesto, v katerega sva se preselila. Vse je bilo tako na dosegu roke. In pred mano se je odpirala bleščeča kariera. Pa sem vseeno šla nazaj domov. Zakaj? Zato, ker sem ga ljubila in ker sem si prihodnost predstavljala samo poleg njega. Nesrečna sem bila, ko sva se vrnila. Nič ni bilo po mojem okusu.
Tudi v službi sem bila nesrečna (žal, ne morem funkcionirati v kolektivu, kjer poleg mene kokodaka še 40 kur). Vse do dne, dokler si nisem rekla, da je usoda v moji rokah. Možu sem obljubila, da bom z njim v dobrem in v slabem, zato sem vztrajala in vegetirala vse do tega usodnega dne. In tistega dne sem ugotovila, da je čas za spremembo službe. Prijavila sem se na najbolj butast razpis. Pravijo, da v takšno propadajočo se firmo, kot sem šla jaz, gredo samo norci in tisti, ki imajo jajca. Kljub temu, da sem se odpovedala prvi ponudbi za kariero, mi je bila dana druga priložnost. Pri 28. letih sem postala direktorica propadajočega javnega zavoda . Ampak se nisem dala. Trdo sem delala, ostajala v službi cele dneve, tudi kak vikend in kmalu so se začeli kazati prvi uspehi. Po dveh letih tam sem zanosila. Zgodbo naprej veš (edino, kar ni bilo po mojem okusu je, da sem šla po 105 dneh nazaj v službo za pol delovnega časa, a žal ni šlo drugače).
Danes sem srečna in ponosna in ni ga denarja in ne klime, ki bi me zlomila, da bi spakirala kufre in šla nazaj v LJ. Ne brez mojega moža in mojega otroka. Premisli, ali je vredno zato, ker se počutiš utesnjeno ali osamljeno ali nesrečno vztrajati pri taki odločitvi. Vedno obstaja tudi alternativa, vedno obstaja druga možnost, ki je sprejemljivejša. In nikar ne delaj ničesar, kar ne želiš, da bi kdorkoli delal tebi.
Ne vem, kako dolgo boste še lahko tako funkcionirali. Ne, vidva nista dva močna karakterja, vidva sta človeka, ki se ne moreta dogovoriti in nista sposobna sprejemati kompromisov. A si ti kar tako odšla? Grem, tukaj mi ni všeč ali kaj? Oba morata predvsem odrasli in se spoprijeti tudi s težkimi odločitvami, ker je to, kar trenutno počneta, za vaju najbolj ugodno. Gledati bi pa morala predvsem na otroka.
Odločitev pa je seveda tvoja. Vso srečo!!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
sem pristala. Ti, doktorca, sedaj bi lahko bla moja mentorca. povprečje imam ok..., študirala bom pa enih 15 let, tako da ne boš imela preveč dela z mano
no ja, bomo videli. se tudi jaz ne dam kar tako.
.
