Roberta69
|
O, Sinska ima novega otročička J Čestitke vsem trem! Sploh ne morem verjet (zopet), da ste že štirje J, da je pa tako perfect - punčka & fantek - pa sploh ni omembe vredno. Želim vam lepe dni in noči in upam, da vas kmalu vidim. Enega velikega lupčka pa Hani, da je postala sestrica. P.S. fotke so krasne. Če bi imela jaz vse stvari poštimane, bi se že podali v »lov za novim škratom«, tako bo pa to še malce počakalo. Če mi rata dodiplomce narediti jeseni (če naredim en izpit, jih grem lahko šele delati), se bom potem že jeseni zaposlila in potem lahko štartamo J (da bo vsaj normalna porodniška in to). Drugače se pa tudi jaz pridružujem tistemu delu aprilčic, ki jim bolj odgovarjajo malce večji otročički. Je pa res, da bo zame druga nosečnost najbrž lepša v tem smislu, da ne bom tako neučakana, saj »največji« zaklad že imam. Mene je namreč vsako sekundo nosečnosti hotelo razgnati od firbčnosti in želje po končnem produktu J in upam tudi, da me ginekologinja ne bo zopet zamorila s kakšno njeno izjavo – pri Liamu rezultat na nuhalni ni bil glih enkraten (kar je spet odvisno od pogleda ginekologa, drugim so ob približno enakih razmerah rekli, da je vse super). Tole poletje bo kar zbežalo mimo, kot vedno… ko si pa enkrat starš, pa časovnost itak dobi čisto svojevrsten pomen. Mi2 na morju ful uživava (razen redkih »nevšečnosti«, ki so pač prisotne). Žal sva večino časa sama (oči mora prenavljati kopalnico v ta starem stanovanju in če je tu ima toliko telefonov, da bi si z računom, ki sledi, lahko privoščili orng dopust, tko da je z nama bolj ali manj le podaljšane vikende). Saj drugače sploh ni panike… 2 dni je pa bila, ko se je Liamu dobesedno utrgalo. Kaj takega pa še ne. Zapopadla ga je nepopisna trma… sva prehodila cel kemp po dolgem in počez obdelala (tako ali drugače) vsa igrala in že ko sva se začela približevati prikolici, se je začel vik in krik… v glavnem, izmozgal me je v nulo, pa kao imam nekaj kondicije (no, če pripeka žgoče sonce, se situacija še malce spremeni). Sem že resno razmišljala, da bomo začeli sineka posojati dedkom in babicam – joke – in šele takrat sem dojela, kaj pomeni imeti napornega otroka in si sploh ne predstavljam, da je večina med vami doživela že kar lepo število žutih minut. Pri nas tega nikoli ni bilo in HB, so bile slednje polsedice izraščanja zob (baje – babi jih je opazila, jaz jih pa ne uspem pogledat, na silo rinit v usta, pa tudi nočem) in naš Liam je spet zlat kot vedno. Beseda, ki bi ga kar najbolje opisala, pa je vsekakor ŽIVAHEN. Ma, ko opazujem druge otroke, niso niti približno tako razposajeni kot naš škrat (kar zna biti orto naporno). Vsakršna »zabava« bodisi igralo, otrok, igrača, itd., ga zabava največ par minut in že se poda novim dogodivščinam naproti in ker zna sedaj že teči, ga človek komaj ujame. Izkušene mamice: a bo sploh prišel čas, ko se bo naš sinek držal poznanih, ko mu bo kaj mar, da je zraven mami, oči, babi, itd., ko bo razumel, da je premajhen, da bi kar sam taval po svetu, ko bo lahko obstal na enem mestu (ali pa vsaj v nekem razumnem radiju) več kot par minut???? Sicer trikrat hura za zvedavost, ampak menda ja bomo imeli odrasli kdaj kakšno besedo pri tem, kaj in kje bomo nekaj določeni trenutek počeli? In ker vso to norenje spremlja smeh in veselje, kako naj ga človek potem omejuje? In kako zelo se pozna napredek, odkar smo na morju… na začetku je po mreži, stopnicah ali lestvi plezal še negotovo, počasi, včasih je rabil celo malo pomoči, sedaj pa z lahkoto šiba gor in dol. Ob norenuu se včasih tudi spotakne in ima po nogah že nešteto prask, hrast, modric itd., ampka ga to ne zmoti preveč, tudi če se udar do krvi, malce postota in že šiba naprej, prav posrečen je J Minus vsega tega pa je, da je tako hiter, da se mu zato lahko kaj hitro pripeti nesreča. Enkrat jo je s tobogana tako hitro ucvrl proti gugalnici, da je za las ušel, gugajoči se punci… mene je skoraj kap, namreč, če ne bi šlo po sreči, bi imel razbito glavo ali obraz ali pretres možganov, če ne kaj hujšega. Drugače pa že nekaj probava sam jesti z žlico in ljubezen izkazuje z objemčki. Dojevia se pa še veliko več kot doma, saj kopalke naredijo svoje J Morje: za našega sončka premrzlo. Pri dvakratnem poskusu, se je nakremžil kot še nikoli in se tesno privil k meni, tako da s kopanjem letos ne bo nič. Sicer vsi pravijo, da naj malce probavamo, ampak jat v tem ne vidim smisla. Čr mu ne paše iti v vodo, mu pač ne. Če bo naslednja leta to želel, prav, drugače pa pač ne. Seveda ga bomo naučili plavati, ampak vse ob svojem času. Posadka, si mi naredila skomine s hribi. Že komaj čakam, da se kam podamo. Veš, meni gorski zrak diši kar bolj kot morski. Me pa prav zanima, kako se bo Liam kaj hotel prenašati v nahrbtniku. Nismo še nič splanirali, kam bi jo mahnili in Krnska jezera sploh niso slaba ideja. Deklice predrage + aprilčki/ke uživajte v poletnih dneh!
|