miševi
|
Pozdravljene, vse skupaj!!! Najprej bi se vsem zahvalila za izrečena sožalja. Mi je bilo kar hudo, mogoče se bo komu zdelo, da je šlo samo za staro mamo, samo ona je že od malega pomagala na nas pazit, vsak dan smo vsi pri njej jedli, ko pa ji je umrl mož, sem pa celo srednjo šolo in potem še, ko sem se vračala ob vikendih iz faksa, pri njej spala in se učila. No, pa to še ni vse. Da mi slučajno ne bi bilo dolgčas, je moža 1 dan pred pogrebom full bolel trebuh. Na dan pogreba se je malo izboljšalo, zato sem izprosila pol ure, da se grem poslovit na pokopališče. Ko stojim v m. vežici, me sestra pokliče ven in reče, da moram nujno domov, ker je mož ves paničen klical. Začel je zatekat, postal je rdeč, pikast, srbelo ga je - alergična reakcija. Potem pa na urgenco, pa na infuzijo, pa domov, pa na pogreb, pa celo noč tablete dajat, ker se je ponavljalo, on je pa bogi hodil sključen kot starček. Naslednje jutro pa spet na urgenco, kjer so mu končno dali injekcijo in stvar je začela malo popuščati. En dan je bil še slab, potem sem rekla, sedaj smo pa na konju. No in si zvečer privoščim odbojko, ko pa pridem domov, pa ne Nika ne Jure nista spala, čeprav sta zaspala, ko sem šla od doma. Razlog: zamašen nos, vročina, kašelj... Sta nalezla virozo od nečakinje, ker smo jih na dan pogreba imeli skupaj (ona je znake pokazala šele proti večeru in prej nismo vedeli). Potem pa do danes kalvarija - 2 otročka, oba sitkana, oba z vročino, pa kašelj, pa kilometerski smrklji. Pa Jure je še dobro zvozil, sem mu samo 1x dala svečko, Nika pa noče pihat, pa skašljat, pa nos ne pusti spucat, tek je zgubila, pila ni nič (Jure je imel super apetit), pa na vsake 6 ur je fasala sirup al pa svečko. Je bilo že dobro, nato pa sredi noči (dobro, da sem pri njej spala) zakuri na 40,2 in začne čudno dihat. Smo dobesedno leteli na urgenco, kjer je dobila 2 svečki, jaz full grde poglede od zaspane med. sestre (dobro, da je bila zdravnica v redu). Hvala bogu je bilo vsaj s pljuči vse v redu. Bala sem se, da ne bi dehidrirala, ker ni pila. No, na koncu pa še zdravnica vpraša: gospa, koliko pa tale vaša punčka tehta? Tam na uni veliki mizi je zgledala res krhka. No, v glavnem, tko je pri nas. Še vedno brišemo smrklje in kašljamo. Ostalo napišem kasneje, ker Jure že zahteva sadje. Še 1x hvala za podporo, lepe misli. Si nisem mislila, da je lahko nekdo, ki ga sploh še nisi srečal, v tako oporo. Že samo da veš, da te nekdo prebre, pa mogoče vsaj malce razume... V naslednjem sporočilu pa že veselejše teme...
|